Direktiva o zastopniških tožbah

Direktiva o zastopniških tožbah

Cilj Direktive (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah je zagotoviti, da lahko potrošniki zaščitijo svoje kolektivne interese v EU z zastopniškimi tožbami – tožbami, ki jih vložijo zastopniški subjekti (t. i. kvalificirani subjekti). V skladu z določbami direktive morajo imeti vse države EU vzpostavljen mehanizem za vlaganje zastopniških tožb. Direktiva izboljšuje dostop potrošnikov do pravnega varstva, predvideva pa tudi ustrezne zaščitne ukrepe za preprečevanje zlorab pravdnih postopkov.

Zastopniške tožbe so tožbe, ki jih kvalificirani subjekti vložijo pri sodiščih ali upravnih organih držav članic v imenu skupin potrošnikov s ciljem sprejetja opustitvenih ukrepov (tj. da se ustavijo nezakonite prakse trgovcev, podobno kot je bilo predvideno v Direktivi 2009/22/ES o opustitvenih tožbah), ukrepov za povrnitev škode (kot so vračilo plačane kupnine, zamenjava, popravilo) ali obeh vrst ukrepov.

Cilj direktive je zaščititi kolektivne interese potrošnikov na številnih pravnih in gospodarskih področjih, kot so varstvo podatkov, finančne storitve, potovanja in turizem, energetika in telekomunikacije. Direktiva se bo uporabljala za zastopniške tožbe zoper nezakonite prakse (kršitve) trgovcev, kot je določeno v pravilih EU v Prilogi I k direktivi. Vse spremembe Priloge I so na voljo v na spletišču Eur-Lex.  Države članice se lahko odločijo, da bodo mehanizem zastopniških tožb iz direktive o zastopniških tožbah uporabljale tudi na drugih ali na vseh pravnih področjih.

Predlog Evropske komisije za direktivo o zastopniških tožbah je nastal v okviru pregleda potrošniškega prava EU. 

Za kaj gre pri direktivi o zastopniških tožbah?

Z globalizacijo in digitalizacijo so številni potrošniki še toliko bolj izpostavljeni tveganju, da bi bili oškodovani zaradi iste ali podobne nezakonite prakse. Široko razširjene zlorabe, kot so na primer nepošteni pogodbeni pogoji bank v hipotekarnih pogodbah ali množične odpovedi potovanj in letov brez povračil med pandemijo, so le nekateri primeri, ko so lahko oškodovani kolektivni interesi potrošnikov EU.

Vendar se oškodovani potrošniki lahko počutijo nemočne in oklevajo pri sprožanju sodnih postopkov. Lahko se srečujejo z ovirami, kot so negotovost glede njihovih pravic ali glede razpoložljivih postopkovnih mehanizmov, odpor do vložitve tožbe ali neugodno razmerje med pričakovanimi stroški glede na koristi posamezne tožbe. Zato so za premagovanje ovir, s katerimi se srečujejo potrošniki pri vložitvi tožbe, potrebni mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev, kot je tisti iz Direktive (EU) 2020/1828 Poleg tega ti mehanizmi prispevajo k bolj lojalni konkurenci, saj ustvarjajo enake konkurenčne pogoje za trgovce, ki poslujejo na notranjem trgu EU, lahko pa imajo tudi močan odvračilni učinek na nepoštene trgovce.

Kdo vlaga zastopniške tožbe in zakaj?

Potrošnike, ki jih zadeva ista ali podobna nezakonita praksa trgovca, zastopa kvalificirani subjekt – potrošniška organizacija ali javni organ, ki deluje kot tožeča stranka v interesu in v imenu teh potrošnikov.

Posamezni potrošniki, ki jih zadeva zastopniška tožba, niso tožniki, vendar bi morali imeti koristi od te tožbe.

V zastopniški tožbi s ciljem sprejetja ukrepov za povrnitev škode bi morale biti te koristi v obliki sredstev za povrnitev škode, kot so odškodnina, popravilo, zamenjava, znižanje kupnine, odpoved pogodbe ali povračilo plačane kupnine – odvisno od primera in kot je na voljo po pravu Unije ali pravu države članice, glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Korist za zadevne potrošnike pri zastopniški tožbi za sprejetje opustitvenih ukrepov bi bilo prenehanje ali prepoved prakse, ki pomeni kršitev.

Potrošniki imajo lahko koristi tudi od kolektivnih poravnav, ki se lahko sklenejo med kvalificiranim subjektom, ki vloži tožbo, in toženim trgovcem. 

Zastopniške tožbe so lahko notranje, če jih kvalificirani subjekt vloži v državi članici, v kateri je bil imenovan, ali čezmejne, če jih vloži v drugi državi članici.

Kadar kvalificirani subjekt vloži zastopniško tožbo v državi članici, v kateri je bil imenovan, bi bilo treba to zastopniško tožbo šteti za notranjo, tudi če se vloži proti trgovcu s sedežem v drugi državi članici in tudi če so v njej zastopani potrošniki iz več držav članic.

Direktiva omogoča tudi, da subjekti, ki zastopajo potrošnike iz različnih držav članic, združijo moči v okviru ene same zastopniške tožbe.

Direktiva se je na nacionalni ravni začela uporabljati 25. junija 2023, vendar je doslej vse države članice EU še niso prenesle. Stanje glede uradnega obvestila držav članic Evropski komisiji o ukrepih za prenos je na voljo na spletišču Eur-lex.

Glej seznam kvalificiranih subjektov, ki lahko vložijo čezmejne tožbe, kot so jih države članice EU priglasile Evropski komisiji.

Države članice na svojih nacionalnih spletnih mestih objavijo sezname kvalificiranih subjektov, ki lahko vložijo notranje zastopniške tožbe na nacionalni ravni. 

Kako lahko potrošniki izrazijo željo, da se jih zastopa v tožbi?

Potrošniki, ki jih tožba zadeva, bodo obveščeni o prihodnjih, tekočih in zaključenih postopkih na podlagi zastopniških tožb.

V skladu z nacionalnimi pravili bodo potrošniki samodejno imeli koristi od izidov tožb za sprejetje opustitvenih ukrepov. Vendar bi se morali zavestno odločiti, ali želijo biti zastopani in nato imeti koristi od izida zastopniških tožb na povrnitev škode.

Države članice imajo načeloma možnost, da zagotovijo mehanizem privolitve, mehanizem odklonitve ali kombinacijo obeh.

Pri mehanizmu privolitve bodo imeli koristi od tožbe samo potrošniki, ki so izrecno izrazili željo po zastopanju. Pri mehanizmu odklonitve bodo v tožbi zastopani vsi potrošniki, v imenu katerih je kvalificirani subjekt vložil tožbo, njen izid pa jih bo zavezoval, razen če izrecno izrazijo željo, da se jih iz tožbe izključi. Države članice se lahko same odločijo, v kateri fazi postopka lahko posamezni potrošniki uveljavljajo pravico, da sodelujejo v zastopniški tožbi ali da so iz nje izključeni.

Kako se financirajo zastopniške tožbe?

Zastopniške tožbe se lahko financirajo iz javnih ali zasebnih sredstev.

V skladu z direktivo morajo države članice kvalificiranim subjektom zagotoviti ustrezno pomoč, da lahko učinkovito uveljavljajo svojo pravico do vložitve zastopniških tožb. Zagotovijo lahko na primer javna sredstva, vključno s strukturno podporo kvalificiranim subjektom, omejijo veljavne sodne ali upravne takse ali pa zagotovijo dostop do pravne pomoči. Poleg tega lahko države članice kvalificiranim subjektom dovolijo, da od potrošnikov, ki so izrazili željo, da jih v konkretni zastopniški tožbi za povrnitev škode zastopa kvalificirani subjekt, zahtevajo plačilo skromne pristopnine ali podobne takse.

Kadar države članice dovolijo, da zastopniške tožbe financirajo tretje osebe, ki niso stranke v teh postopkih, morajo zagotoviti, da se prepreči nasprotje interesov. Zagotoviti morajo tudi, da financiranje s strani tretjih oseb, ki imajo ekonomski interes za vložitev ali izid zastopniške tožbe za povrnitev škode, ne preusmeri pozornosti z varstva kolektivnih interesov potrošnikov.

Kdo odloča o postopkovni ureditvi nacionalnih zastopniških tožb?

Direktiva temelji na načelih, države članice pa imajo ustrezno diskrecijsko pravico glede načina njenega izvajanja. Države članice se lahko na primer odločijo, ali se lahko zastopniške tožbe vložijo pri sodiščih ali upravnih organih ali obojih, odvisno od gospodarskega sektorja ali specifičnega pravnega področja.  Zato so odločitve držav članic pri prenosu direktive ključne za njeno učinkovito izvajanje.

Evropska komisija je razvila informacijsko orodje „EC-REACT“ – orodje Evropske komisije za sodelovanje v podporo učinkovitemu delovanju zastopniških tožb, kot je določeno v direktivi o zastopniških tožbah. S tem projektom se izpolnjuje pravna obveznost iz člena 14(3) Direktive. 
 
„EC-REACT“ omogoča:

• državam članicam, da Evropsko komisijo obvestijo o kvalificiranih subjektih, imenovanih za vložitev čezmejnih in domačih zastopniških tožb;
• Evropski komisiji, da sestavi in objavi seznam kvalificiranih subjektov, ki lahko vložijo čezmejne zastopniške tožbe;
• sodelovanje držav članic in služb Evropske komisije pri preverjanju izpolnjevanja meril kvalificiranih subjektov za imenovanje iz člena 4(3) direktive in pri drugih vidikih delovanja zastopniških tožb;
• sodelovanje kvalificiranih subjektov pri njihovih dejavnostih v skladu z direktivo;
• sodelovanje sodnikov in upravnih organov, da se omogoči dobro delovanje zastopniških tožb po vsej EU;
• državam članicam, da predložijo poročila o delovanju zastopniških tožb Evropski komisiji in njenim službam, da te informacije lahko vključijo v poročila EU.

Platforma omogoča sodelovanje znotraj ločenih skupin uporabnikov, in sicer predstavnikov držav članic, kvalificiranih subjektov in članov sodstva za skladno uporabo direktive po vsej EU. Omogoča izmenjavo v okviru forumov za razpravo, zahtevke za informacije ali preiskave in pošiljanje šifriranih sporočil. Omogoča tudi odlaganje dokumentov, na voljo pa so tudi zmogljive možnosti za iskanje in prevajanje.  
 
„EC-REACT“ je varna elektronska platforma z omejenim dostopom, ki je na voljo samo vnaprej določenim kategorijam uporabnikov, ki potrebujejo dovoljenje služb Evropske komisije za dostop.

Evropska komisija je 26. novembra 2021 organizirala spletno delavnico, na kateri je potekala razprava o izvajanju direktive o zastopniških tožbah (EU) 2020/1828.

Na delavnici se je zbrala raznolika skupina strokovnjakov iz EU in z vsega sveta, vključno s člani potrošniških in podjetniških združenj, predstavniki držav EU, visokošolskimi učitelji ter strokovnjaki iz prakse, ki imajo izkušnje s kolektivnimi tožbami za povrnitev škode. Strokovnjaki so izmenjali stališča o tem, kako bi lahko države EU kar najbolj učinkovito izvajale direktivo o zastopniških tožbah.

V okviru tematske razprave so bile obravnavane naslednje teme, ki so bistvene za učinkovitost zastopniških tožb:

• merila za imenovanje kvalificiranih subjektov in dopustnost tožb;
• financiranje tožb in javna pomoč za kvalificirane subjekte;
• obveščanje potrošnikov, sodelovanje potrošnikov v zastopniških tožbah in porazdelitev povrnitve škode med potrošnike (vključno z uporabo orodij IT)

Dokumenti za razpravo, poročila in posnetki z delavnice so na voljo tukaj: Delavnica o izvajanju direktive o zastopniških tožbah (EU) 2020/1828

S 25. junijem 2023 se razveljavlja Direktiva 2009/22/ES o opustitvenih tožbah, ki jo bo nadomestila direktiva o zastopniških tožbah.
 
Direktiva o opustitvenih tožbah se bo še naprej uporabljala za zastopniške tožbe, ki jih kvalificirani subjekti vložijo pred 25. junijem 2023, kot je določeno v členu 22(2) direktive o zastopniških tožbah.
 
Glej korelacijsko tabelo, ki prikazuje ujemanje med posameznimi določbami direktive o opustitvenih tožbah z določbami direktive o zastopniških tožbah. Sklicevanja na razveljavljeno direktivo o opustitvenih tožbah se štejejo kot sklicevanja na direktivo o zastopniških tožbah in se berejo v skladu z navedeno korelacijsko tabelo.
 
Spodaj je seznam kvalificiranih subjektov, ki so jih države članice EU v skladu z direktivo o opustitvenih tožbah imenovale za vložitev opustitvenih tožb v drugih državah EU, v katerih je prišlo do kršitve.

Seznam kvalificiranih subjektov