EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 14.7.2021

COM(2021) 558 final

2021/0203(COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o energijski učinkovitosti (prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

{SEC(2021) 558 final} - {SWD(2021) 623 final} - {SWD(2021) 624 final} - {SWD(2021) 625 final} - {SWD(2021) 626 final} - {SWD(2021) 627 final}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

Komisija je ob tej priložnosti napovedala tudi, da bo predstavila načrt odgovornega zvišanja Unijin cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030, za katerega bo opravljena ocena učinka, in se zavezala, da bo „do junija 2021 pregledala ali po potrebi predlagala revizijo relevantne energetske zakonodaje“ 2 .

Industrija je med sektorji, ki so v zadnjem desetletju dosegli občutne izboljšave energijske učinkovitosti. Vendar so še vedno možnosti za stroškovno učinkovite prihranke 14 . Ogrevanje in hlajenje prispevata polovico porabe končne energije, zaradi česar sta največji sektor končne porabe. V tem sektorju obstaja še veliko možnosti za zmanjšanje uporabe energije, pri katerih bi še vedno dosegali potrebne temperature 15 . Ogrevanje in hlajenje imata zato ključno vlogo pri ambiciji Unije za prehod v čisto in ogljično nevtralno gospodarstvo do leta 2050. Veliko si bo treba prizadevati na področju boljše izolacije stavb, možnosti pa so tudi v smislu učinkovitejše oskrbe s potrebno toploto ali hlajenjem 16 . Izgube energije pri pretvarjanju, prenosu in distribuciji energije so lahko precejšnje 17 . Ker ni skupnih metodologij in poročanja, je težko primerjati omrežja, operaterje ali določati merila uspešnosti. V Uniji celo ni enotne opredelitve izgub energije, zato je kakovost podatkov suboptimalna, to pa je treba rešiti.

Sektor gospodinjstev prispeva približno četrtino celotne porabe končne energije v Uniji. Ravnanje odjemalcev in državljanov pomembno vpliva na to porabo energije in v direktivi o energijski učinkovitosti je več določb, ki podpirajo krepitev moči državljanov in odjemalcev. Pomanjkanje vidikov odločnega ravnanja odjemalcev in krepitve moči odjemalcev pri spodbujanju energijske učinkovitosti, zlasti na bolj lokalnih ravneh, povzroča nezadostne spodbude za odjemalce, da bi izvedli izboljšave glede energijske učinkovitosti ter rešili težave v zvezi z visokimi vnaprejšnjimi stroški in ločenimi spodbudami 18 .

Direktiva o energijski učinkovitosti sicer že daje spodbude za države članice za odpravo energijske revščine, v krizi zaradi COVID-19 pa je prišlo še bolj do izraza, kako nujno je odpraviti energijsko revščino, če želi Unija, kot je bilo dogovorjeno v Socialni zavezi iz Porta 19 , ustvariti socialno Evropo, ki bo skrbela za potrebe vseh svojih državljanov tako, da jim bo omogočala dejavno vlogo v zelenem prehodu, hkrati pa blažila škodljive učinke in ne bo nikogar prezrla. V ospredju bodo ravni energijske revščine v državah članicah, saj si vse več Evropejcev težko privošči dostop do osnovne energije, zlasti ob naraščanju stroškov energije in brezposelnosti. Tudi gospodinjstvom s srednje visokimi dohodki bi lahko grozilo, da se bodo v bližnji prihodnosti znašla v energijski revščini, saj že danes večina gospodinjstev, ki jih je prizadela energijska revščina, spada med gospodinjstva z nižjimi srednje visokimi dohodki. Ugotovljeno je bilo, da je energijska učinkovitost najučinkovitejša rešitev za ublažitev energijske revščine in za odpravo nekaterih morebitnih negativnih učinkov ukrepov oblikovanja cen na distribucijo 20 . Kot zahteva evropski zeleni dogovor, bo direktiva o energijski učinkovitosti skupaj z drugimi pobudami v svežnju „Pripravljeni na 55“, zlasti Socialnim skladom za podnebje, ponudila rešitve za dvojni izziv in oba izziva, tako podnebje kot socialne potrebe, spremenila v priložnost.

V tej zvezi bodo spremembe pripomogle h krepitvi direktive o energijski učinkovitosti, da bo lahko bolje odpravljala preostale tržne ovire in nedelovanje trga, saj bo upoštevala širše cilje evropskega zelenega dogovora, katerega namen je, da ne bo nihče prezrt in da bo doseženo trajnostno gospodarstvo. Predlog bo tako okrepil različne določbe direktive o energijski učinkovitosti in zagotovil, da bo čim bolje prispevala k višjemu podnebnemu cilju ambicije zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 za najmanj 55 %, kot je določeno v načrtu za uresničitev podnebnih ciljev.

Spremembe arhitekture politike v direktivi o energijski učinkovitosti so povezane z obstoječimi in načrtovanimi politikami in ukrepi, med drugim z mehanizmi in ukrepi oblikovanja in neoblikovanja cen. Direktiva o energijski učinkovitosti, ki odpravlja obstoječe tržne ovire, ki hromijo energijsko učinkovitost, je povezana z uvedbo trgovanja z emisijami za goriva, ki se uporabljajo v stavbah, to pa bo skrajšalo čas povrnitve naložb v energijsko učinkovitost in izboljšalo gospodarsko upravičenost ukrepov za energijsko učinkovitost povsod po Uniji. Načrtu za uresničitev podnebnih ciljev je pokazal, da je za stroškovno najučinkovitejšo pot do doseganja cilja zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za 55 % potrebna kombinacija regulativnih posegov in oblikovanja cen ogljika. Ravnovesje med oblikovanjem cen ogljika in regulativnimi politikami je bistvenega pomena za dosego višjega podnebnega cilja na stroškovno učinkovit način, pri katerem bi hkrati ublažili učinke prenašanja stroškov zmanjševanja emisij zlasti na ranljive potrošnike in končne porabnike. Obenem bo trgovanje z emisijami ustvarilo dodatne prihodke od dražb pravic do emisij, ki jih bo mogoče porazdeliti med državami članicami in znotraj držav članic za podporo ranljivim in energijsko revnim končnim porabnikom pri plačevanju računov za energijo in prenovi stavb.

Sveženj „Pripravljeni na 55“ združuje ustrezne instrumente politike, ki lahko prispevajo k cilju zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 55 %, njegov namen pa je, da to doseže usklajeno in sorazmerno z drugimi uredbami in direktivami. To velja predvsem za direktivo o energijski učinkovitosti, direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, sistem EU za trgovanje z emisijami, uredbo o porazdelitvi prizadevanj, rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvo, obdavčitev energije ter standarde emisij CO2 za vozila. Priznano je bilo, da je usklajenost med različnimi pobudami v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ ključnega pomena za zagotovitev, da bodo različni instrumenti politike, tudi direktiva o energijski učinkovitosti, čim učinkoviteje prispevali k doseganju višje ciljne vrednosti 55 %. Te politike EU prispevajo k doseganju ciljev direktive o energijski učinkovitosti zlasti glede ciljne vrednosti za energijsko učinkovitost. Cilji in ukrepi iz direktive o energijski učinkovitosti bodo zagotovili učinkovitejše medsebojne povezave in sinergije z drugimi politikami Unije 28 .

Direktiva o energijski učinkovitosti ima pomembne medsebojne povezave z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, predvsem glede ogrevanja in hlajenja, ki tudi prispevata k doseganju cilja iz strategije povezovanja energetskega sektorja. Direktiva o energijski učinkovitosti daje okrepljen okvir za načrtovanje v smislu prepoznavanja možnosti za energijsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov pri ogrevanju in hlajenju ter določa, da morajo države članice izvajati politike in ukrepe za izkoriščanje teh možnosti. Te politike in ukrepi neposredno podpirajo doseganje ciljne vrednosti glede energije iz obnovljivih virov v ogrevanju in hlajenju iz člena 23 direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Obratno pa te ciljne vrednosti prispevajo k doseganju ciljev glede energijske učinkovitosti iz člena 23 direktive o energijski učinkovitosti in celotne direktive o energijski učinkovitosti.

Sistem EU za trgovanje z emisijami določa najvišjo vrednost za emisije toplogrednih plinov, ki se sčasoma znižuje. Uredba o porazdelitvi prizadevanj določa zavezujoče letne ciljne vrednosti za emisije toplogrednih plinov za države članice, namenjene emisijam toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami, med drugim stavb, prometa in kmetijstva. Spodbuja skladnost z direktivo o energijski učinkovitosti, zlasti z obveznostjo prihrankov energije. Zahteva po dodatnosti v okviru obveznosti prihrankov energije daje državam članicam spodbude za izvajanje nacionalnih politik in ukrepov, ki presegajo najnižje ravni energijske učinkovitosti stavb, določene na ravni Unije (npr. strožji nacionalni gradbeni predpisi in programi za spodbujanje uporabe gospodinjskih aparatov višjih razredov). Ukrepi oblikovanja cen, kot je sistem EU za trgovanje z emisijami 29 , in direktiva o obdavčitvi energije 30 delajo naložbe v energijsko učinkovitost finančno privlačnejše, toda ne odpravljajo tržnih ovir, zaradi katerih so ravni naložb suboptimalne. Zato sicer dopolnjujejo zakonodajo o energijski učinkovitosti, vendar je ne nadomeščajo.

Dokler ne bodo začeli v celoti učinkovati vsi ukrepi in ciljne vrednosti, predlagani v svežnju „Pripravljeni na 55“ in rešili evropske državljane odvisnosti od fosilnih goriv in vse višjih stroškov energije, lahko nekateri ukrepi v prehodnem obdobju povzročijo občutne distribucijske učinke. Razširitev sistema EU za trgovanje z emisijami na sektor stavb in prometni sektor bo po pričakovanjih povzročila rast cen energije, ker bodo dobavitelji goriv stroške zmanjševanja emisij verjetno prenesli na odjemalce, zato lahko prizadene ranljive odjemalce in končne porabnike, ki so odvisni od fosilnih goriv, ali ljudi, ki jim grozi energijska revščina. Ciljno usmerjeni ukrepi za lažji prehod na evropski in na nacionalni ravni. V svežnju „Pripravljeni na 55“so predlagani posebni ukrepi v okviru direktive o energijski učinkovitosti in nov finančni instrument na podlagi prihodkov iz novega sistema za trgovanje z emisijami, ki bodo ublažili učinek rasti stroškov na odjemalce zaradi uvedbe cene ogljika v sektorju cestnega prevoza in stavbnem sektorju. Ključno je zagotoviti, da se bodo naložbe v energijsko učinkovitost izvajale med najranljivejšimi v naših družbah. K blažitvi teh učinkov lahko pripomorejo podporni ukrepi za krepitev obveznosti prihrankov energije ter za krepitev moči in zaščito ranljivih odjemalcev, gospodinjstev, ki jih je prizadela ali jim grozi energijska revščina, in, če je ustrezno, ljudi v socialnih stanovanjih. Učinek predlaganih ukrepov v okviru direktive o energijski učinkovitosti in novo orodje na podlagi trgovanja z emisijami v novih sektorjih bosta skupaj učinkovito in v duhu solidarnosti pomagala pri odpravljanju morebitnih negativnih socialnih učinkov. Prihodki od sistema EU za trgovanje z emisijami, tudi od trgovanja z emisijami v novih sektorjih, bodo še naprej na voljo državam članicam tudi za financiranje ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti, sistemov daljinskega ogrevanja in izolacije ali za finančno podporo gospodinjstvom z nizkimi ali srednje visokimi dohodki.

Za odpravo socialnih učinkov trgovanja z emisijami v teh dveh novih sektorjih stavb in cestnega prevoza se ustanavlja Socialni sklad za podnebje (v nadaljnjem besedilu: Sklad). Da bi zagotovili, da bo proračun Unije zmogel dodatne odhodke za Sklad, Komisija vzporedno s to uredbo o skladu podaja predloga za spremembo uredbe o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 in Sklepa Sveta (EU, Euratom) 2020/2053 (sklep o virih lastnih sredstev). Proračunu Unije se bo pripisal zlasti del prihodkov od trgovanja z emisijami v cestnem prevozu in stavbah. Sklad bi moral državam članicam zagotavljati finančna sredstva za podpiranje njihovih ukrepov in naložb, namenjenih večji energijski učinkovitosti stavb, izboljšavam energijske učinkovitosti, prenovi stavb ter razogljičenju ogrevanja in hlajenja stavb, vključno z vključitvijo proizvodnje energije iz obnovljivih virov ter financiranjem brezemisijske in nizkoemisijske mobilnosti. Države članice bi lahko razmislile tudi o začasni neposredni podpori ranljivim gospodinjstvom skupaj z naložbami v pospešitev nadaljnjih strukturnih sprememb.

Poleg tega so v skladu s strategijo „val prenove“ finančna sredstva Unije za podpiranje naložb v energijsko učinkovitost in prenovo stavb, ki bodo pomagale odpraviti ali preprečiti energijsko revščino, na razpolago v novih in obstoječih programih večletnega finančnega okvira in instrumenta „Next Generation EU“.

Še en ključni vir financiranja naložb v energijsko učinkovitost je zagotovljen z mehanizmom za okrevanje in odpornost, v katerem bo državam članicam na razpolago skupno 672,5 milijarde EUR nepovratnih sredstev in posojil. V okviru skupne ciljne vrednosti 37 % finančnih sredstev mehanizma za okrevanje in odpornost, ki bodo namenjena za podnebne ukrepe, nameravajo države članice precejšnje zneske porabiti za naložbe v prenovo stavb v skladu s smernicami Evropske komisije, ki bodo namenjene zlasti stavbam z najslabšo energijsko učinkovitostjo in energijsko revnim gospodinjstvom.

Iz sredstev kohezijske politike, pri katerih je skupna podnebna ciljna vrednost 30 %, in s tematsko osredotočenostjo na cilj politike 2 se bo pomemben delež proračuna Unije še naprej namenjal naložbam v energijsko učinkovitost in prenovo stavb, program InvestEU pa bo preko posebnih finančnih instrumentov in tehnične pomoči, zlasti instrumenta ELENA, v ustreznem obsegu pritegnil zasebne in javne naložbe v državah članicah.

Cilj Sklada za pravični prehod s skupnim proračunom v višini 17,5 milijarde EUR bo ublažiti socialne in gospodarske stroške prehoda v podnebno nevtralno gospodarstvo, tudi z naložbami v energijsko učinkovitost in prenovo stavb, ki bodo prinesla dvojno korist ustvarjanja lokalnih delovnih mest in trajnega odpravljanja energijske revščine.

Programi s centralnim upravljanjem, kot je LIFE ali Obzorje Evropa, bodo pri financiranju dajali prednost podpiranju pravičnega in zelenega prehoda v skladu s konkretnimi cilji programov in njihovo naravo, tj. tako, da bodo namenjeni tehnologiji in tržnim inovacijam ter razvoju dobrih praks pri izvajanju politike energijske učinkovitosti. Zakonodaja EU o izpustih CO2 iz cestnih vozil proizvajalcem nalaga, da v novih vozilih iz svojega prodajnega programa zmanjšajo povprečne izpuste CO2 iz izpušne cevi. Sprejeti sta bili uredbi za težka gospodarska vozila ter za osebna in lahka gospodarska vozila 31 . Ti uredbi pomenita, da morajo proizvajalci uvesti tehnologijo za izboljšanje energijske učinkovitosti vozil (npr. z zmanjšanjem njihovega aerodinamičnega ali kotalnega upora ali z učinkovitejšim pogonskim sistemom) ali pa uporabiti vir energije z zmanjšanimi emisijami CO2 pri uporabi. Prehod na popolnoma električni pogonski sistem preprečuje izgube energije iz motorja z notranjim zgorevanjem in ima za posledico zelo majhno porabo končne energije na km. Zmanjšanje uporabe energije v prometnem sektorju zaradi zakonodaje o izpustih CO2 iz vozil je upoštevano v količinski določitvi skupne ciljne vrednosti EU za energijsko učinkovitost. Direktiva o energijski učinkovitosti bo ustvarila sinergije z ukrepi iz strategije za trajnostno in pametno mobilnost. Državam članicam bo v celoti prepustila prožnost in prosto presojo glede izbire ukrepov za zmanjšanje uporabe energije v prometu, hkrati pa bo zagotovila spodbude za uvajanje ukrepov energijske učinkovitosti v prometnem sektorju. Direktiva o energijski učinkovitosti dopolnjuje tudi akcijski načrt za krožno gospodarstvo. Zasnova izdelkov in infrastrukture za daljše obdobje ali ponovna uporaba in recikliranje surovin prinaša manjšo porabo energije in izpuste toplogrednih plinov v življenjskem ciklu izdelkov in infrastrukture. V pobudi „val prenove“ je poudarek na zagotavljanju, da bodo stavbe v Evropi bolj energijsko učinkovite, manj ogljično intenzivne skozi ves življenjski cikel in bolj trajnostne. Načela krožnega gospodarstva lahko pomagajo pri zmanjšanju onesnaževanja in z materiali povezanih emisij toplogrednih plinov pri obnovi stavb.

V tem predlogu je obravnavano načelo subsidiarnosti, ker Unija nima izključne pristojnosti na področju energetske politike. Predlog temelji na vse večjem pomenu energijske učinkovitosti kot političnega in gospodarskega izziva ter njeni prepletenosti s področji politike, kot so zanesljiva oskrba z energijo, podnebne spremembe, notranji trg ter gospodarski in družbeni razvoj.

Potreba po ukrepanju EU

Ukrepanje EU je torej upravičeno zaradi načela subsidiarnosti v skladu s členom 191 PDEU, saj usklajevanje na evropski ravni dejansko krepi energetsko varnost ter okoljske in podnebne koristi. Osnovni problemi, ki povzročajo primanjkljaj prihrankov energije (v primerjavi z najboljšo možno ravnjo z vidika družbe), so povsod po EU enaki in se pojavljajo povsod 32 .

Ukrepanje na ravni Unije je potrebno, da bi zagotovili, da bodo države članice prispevale k doseganju zavezujoče ciljne vrednosti EU za energijsko učinkovitost ter da bo ta ciljna vrednost dosežena skupaj in stroškovno učinkovito. Države članice morajo same opredeliti, kako ambiciozen cilj si bodo zastavile, vključno s krivuljami, ki ustrezajo nacionalnim okoliščinam in razmeram. Načelo subsidiarnosti je spoštovano zaradi narave instrumenta in dejstva, da ciljna vrednost za energijsko učinkovitost na nacionalni ravni ni zavezujoča. Države članice bodo ob upoštevanju nacionalnih razmer in posebnosti obdržale enako stopnjo prožnosti v smislu izbire svoje kombinacije politik, sektorjev in pristopa za dosego zahtevanih prihrankov energije do leta 2030.

Glede na višjo podnebno ciljno vrednost bodo ukrepi Unije dopolnili in okrepili nacionalne in lokalne v smeri večjega prizadevanja za energijsko učinkovitost. Že v uredbi o upravljanju je predvidena obveznost Komisije, da ukrepa v primeru premajhnih ambicij držav članic za doseganje ciljnih vrednosti Unije, s čimer se dejansko formalno priznava bistvena vloga ukrepanja Unije v tej zvezi, ukrepanje EU pa je tako upravičeno na podlagi načela subsidiarnosti v skladu s členom 191 PDEU.

Osnovni problemi, ki povzročajo primanjkljaj prihrankov energije (v primerjavi z najboljšo možno ravnjo z vidika družbe), so povsod po Uniji enaki in se pojavljajo povsod. Glede na zunanje stroške porabe energije (npr. emisije toplogrednih plinov, izpusti onesnaževal, energetska varnost) bodo ukrepi za večjo energijsko učinkovitost in manjšo porabo energije verjetno prinesli koristi onstran nacionalnih meja. Pri čezmejnih problemih ukrepanje držav članic verjetno ne bo prineslo najboljših rezultatov. Spričo višje podnebne ciljne vrednosti, zaradi katere je potrebna višja ciljna vrednost za energijsko učinkovitost, je treba nacionalne in lokalne ukrepe dopolniti in okrepiti z ukrepi Unije.

Poleg tega se načelo subsidiarnosti spoštuje zaradi narave instrumenta in dejstva, da ciljna vrednost za energijsko učinkovitost na nacionalni ravni ni zavezujoča. Države članice bodo upoštevanju nacionalnih razmer in posebnosti obdržale enako stopnjo prožnosti v smislu izbire svoje kombinacije politik, sektorjev in pristopa za dosego zahtevanih prihrankov energije do leta 2030. Toda energetika je področje politik, na katerem so potrebne visoke naložbe.

Z usklajenim pristopom na ravni Unije je mogoče ustvariti zaupanje, zanesljivost in nepretrganost ter tako povečati verjetnost naložb in sodelovanja različnih akterjev. S politikami na ravni Unije je mogoče doseči tudi pravičen in pošten prehod za države in regije z gospodarstvom, ki bi ga lahko občutno prizadele spremembe v industrijski strukturi ali zaposlovanju zaradi energetskega prehoda v smeri razogljičenja.

Poleg tega usklajeno ukrepanje na ravni Unije omogoča boljše upoštevanje različnih možnosti za ukrepanje, ki jih imajo države članice. Do zunanjih stroškov pride, če zaradi proizvodnje ali porabe blaga ali storitve nastanejo stroški (negativni učinki) za tretjo stran.

Dodana vrednost EU

Politike energijske učinkovitosti so bistven mehanizem za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter prispevajo k okoljskim, gospodarskim in socialnim koristim, kot so boljša kakovost zraka, nižji računi za energijo in boljše zdravje. Ciljne vrednosti Unije na področju energije in podnebja z leto 2030 so skupne ciljne vrednosti. Glede na to imajo usklajene politike Unije več možnosti za to, da do leta 2050 preobrazijo Unijo v podnebno nevtralno celino. Skupen pristop je najučinkovitejši način za zagotovitev izpolnjevanja mednarodnih zavez.

Konkretne ukrepe za zmanjšanje porabe energije je treba izvesti na ravni držav članic. Kljub temu je za te ukrepe potreben učinkovit okvir na ravni Unije. Usklajen in harmoniziran pristop na ravni Unije bo omogočili in okrepil ukrepe držav članic ter zagotovil štiri temeljne svoboščine. Skupen pristop na ravni Unije bo npr. pripomogel k nastanku večjih trgov za evropske dobavitelje, delavce in blago ter zagotovil, da se bodo uporabljala enaka pravila. To bo zaščitilo in okrepilo konkurenco. Skupen pristop na ravni Unije bo omogočil potrošnikom, da bodo povsod v Uniji uživali enake temeljne pravice ter prejemali primerljive in razpoznavne informacije. Skupen pristop Unije k energijski učinkovitosti bo omogočil reševanje posebnih skupnih izzivov, kot je potreba po blažitvi energijske revščine.

Kot so pokazale izkušnje z izvajanjem direktive o energijski učinkovitosti, je skupen okvir Unije socialno pravičen, zmanjšuje stroške, povečuje koristi notranjega trga in omogoča nacionalnim oblikovalcem politik, da se učijo drug od drugega. Direktiva o energijski učinkovitosti učinkovito dopolnjuje druge nacionalne ukrepe in ukrepe Unije ter pospešuje njihovo delovanje. Politike, sprejete na ravni Unije, odražajo tesne medsebojne povezave področij politike podnebnih sprememb, zanesljive oskrbe z energijo, trajnostnosti, okolja, notranjega trga ter družbenega in gospodarskega razvoja. Pri odločanju o politikah in njihovem izvajanju je zato mogoče upoštevati učinke na enotni trg v zvezi z gospodarsko rastjo, naložbami in ustvarjanjem novih delovnih mest. To je podprla projektna skupina za spodbuditev prizadevanj držav članic za dosego ciljnih vrednosti za energijsko učinkovitost za leto 2020, ki je pozvala k vzpostavitvi trdnega, ciljno usmerjenega in skupnega okvira politike energijske učinkovitosti, ki bi pritegnil potrebne naložbe in zagotovil, da bodo prihranki energije doseženi na pravičen in pošten način.

Poleg tega enotni trg Unije močno spodbuja stroškovno učinkovitost pri doseganju zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

Skupno ukrepanje na ravni Unije bo zagotovilo, da bodo cilji politike doseženi skupaj ob najnižjih možnih stroških. Da bi torej splošne ciljne vrednosti dosegli skupaj, lahko usklajeno ukrepanje na ravni Unije omogoči in okrepi prizadevanja na nacionalni ravni z zagotovitvijo bolj harmoniziranega pristopa, pripomore k ustvarjanju obsežnejših trgov za evropske dobavitelje ter zagotovi, da bodo zanje veljale iste obveznosti in pravila.

Okvir na ravni Unije bo tudi zagotovil večjo gotovost za vlagatelje. Na celotnem trgu bo dal splošen zagon naložbam v energijsko učinkovitejše izdelke vseh vrst. Opredelitev ciljev Unije in nacionalnih ciljev jasno kaže, koliko prizadevanj se pričakuje na področju energijske učinkovitosti, in pomaga pri opredelitvi velikosti trga za energijsko učinkovite izdelke in storitve. To bo dobaviteljem in proizvajalcem dalo znamenje, da si morajo v tem pogledu bolj prizadevati za razvoj izdelkov.

Za doseganje energijske učinkovitosti ob hkratni krepitvi moči odjemalcev so potrebne smiselne, točne in razumljive informacije o uporabi energije in z njo povezanih stroških, enostaven dostop do konkurenčnega trga gradbenega materiala (okna, izolacija itd.), rešitev za ogrevanje in hlajenje ter drugih izdelkov, ki pripomorejo k izboljšanju energijske učinkovitosti.

Potrebni so sektorski ukrepi, npr. za sektor ogrevanja in hlajenja, ki bi zagotovili ustrezno pozornost sektorjem, v katerih je treba doseči največje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Harmonizirano načrtovanje zagotavlja primerljivo kakovost nacionalnih politik in ukrepov. Zagotavlja tudi, da bodo na razpolago strukturirane informacije o sektorskih ciljih in načrtih v državah članicah, ter tako pomaga državam članicam in tržnim subjektom pri načrtovanju dejavnosti. Pri ogrevanju in hlajenju pomaga zagotavljati dovolj velik trg s skupnimi standardi za dobavitelje visoko učinkovite opreme za daljinsko ogrevanje in soproizvodnjo, s čimer bo znižala stroške in dobavitelje spodbudila k inovacijam in izboljšanju ponudbe.

Z ukrepanjem na ravni Unije je mogoče premagati več ovir za javne in zasebne naložbe, pri tem pa odpraviti pomanjkanje usklajevanja med različnimi organi za izdajo dovoljenj na nacionalni ravni in spodbuditi upravne zmogljivosti za izvajanje čezmejnih projektov in shem podpore.

V direktivi o energijski učinkovitosti je v bistvu postavljen krovni cilj povečanja energijske učinkovitosti, večina ukrepov za dosego tega cilja pa je prepuščena državam članicam. Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ prepušča državam članicam prožnost. Direktiva o energijski učinkovitosti določa zavezujoče ciljne vrednosti za energijsko učinkovitost na ravni Unije, ne določa pa zavezujočih ciljnih vrednosti na nacionalni ravni z vidika leta 2020 in 2030. Države članice bi morale svoj prispevek k skupnemu doseganju ciljne vrednosti Unije za energijsko učinkovitost določiti ob upoštevanju formule iz direktive o energijski učinkovitosti. Obveznost letnega zmanjšanja porabe energije v javnem sektorju bo zagotovila, da bo javni sektor opravil svojo zgledno vlogo, države članice pa bodo obdržale celotno prožnost glede izbire ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti, s katerimi bodo dosegle zahtevano zmanjšanje porabe končne energije. Poleg tega bo v direktivi o energijski učinkovitosti še naprej navedena potrebna letna stopnja prenove v zvezi s tlorisno površino stavb. Področje uporabe te obveznosti je razširjeno na stavbe v lasti vseh javnih organov na ozemlju države članice. Ta ukrep zagotavlja, da bodo države članice še naprej dajale zgled z nadgradnjo energijske učinkovitost stavb na svojih področjih, hkrati pa bodo imele še naprej prožnost glede izbire ukrepov. Poleg tega bo direktiva o energijski učinkovitosti dala potreben okvir za zagotovitev visoke energijske učinkovitosti izdelkov, storitev, gradbenih del in stavb, ki jih kupujejo javni organi, in, kjer je ustrezno, za upoštevanje širših vidikov trajnostnosti, socialnih in okoljskih vidikov ter vidikov krožnega gospodarstva. Harmoniziran pristop, tudi z upoštevanjem vidikov energijske učinkovitosti v razpisnem postopku, bo ohranjal konkurenco, zagotavljal dolgoročne in stroškovno učinkovite prihranke energije in omogočal nadaljnje ustvarjanje obsežnejših trgov. Direktiva o energijski učinkovitosti bo prihranke energije razširila s povečanjem stopnje varčevanja. Države članice bi morale še naprej dosegati prihranke energije z ukrepi politike v vseh sektorjih. Ker je obveznost prihrankov energije učinkovit ukrep za izboljšanje energijske učinkovitosti v različnih sektorjih, je tudi učinkovito orodje za podporo držav članic pri blažitvi energijske revščine. Zato bodo morale države članice zaradi obveznosti prihrankov energije dosegati posamično izračunan delež skupnih prihrankov energije, potrebnih za ranljive odjemalce in končne porabnike, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih. Harmoniziran pristop lahko prispeva k pravičnemu energetskemu prehodu za vse evropske državljane. Obveznost prihrankov energije ohranja celotno prožnost za države članice glede vrst ukrepov politike, njihovega obsega, področja uporabe in vsebine. Direktiva o energijski učinkovitosti bo zagotovila enako raven osnovnih pogodbenih pravic za vse evropske državljane glede ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode. Medtem ko bo direktiva o energijski učinkovitosti zahtevala izvajanje nekaterih osnovnih pogodbenih pravic odjemalcev, nacionalne kompetence ne bodo omejene. Enaki konkurenčni pogoji povsod po EU so potrebni tudi glede obveščanja potrošnikov in dejavnosti ozaveščanja. Države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe, konkretna zasnova takih ukrepov pa je še naprej prepuščena njihovi presoji. Učinki gospodarske in zdravstvene krize po vsej Uniji kažejo, da je harmoniziran pristop potreben tudi za krepitev moči in zaščito ranljivih odjemalcev in končnih porabnikov ter tistih, ki jih je prizadela energijska revščina.

Da bi zagotovili enako raven varstva in krepitve moči, se z direktivo o energijski učinkovitosti zahteva izvajanje in financiranje ukrepov izboljšanja energijske učinkovitosti kot prednostne naloge pri teh ljudeh, to pa bo tudi v pomoč državam članicam pri blažitvi distribucijskih učinkov. Zadevne ukrepe držav članic bo podpirala mreža strokovnjakov, ki bi jo treba vzpostaviti v vseh državah članicah. V direktivi se zahtevajo obvezni energijski pregledi velikih podjetij, saj so prihranki energije v njih lahko precejšnji, države članice pa bodo še naprej imele prožnost pri oblikovanju programov za spodbujanje energijskih pregledov MSP. Glede sektorja ogrevanja in hlajenja države članice ohranjajo pristojnosti za izvajanje celovitih ocen možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom in učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje ter lahko odobrijo izjeme na področju izrabe odpadne toplote s soproizvodnjo z visokim izkoristkom ali z zagotovitvijo omrežja za daljinsko ogrevanje in hlajenje. Direktiva o energijski učinkovitosti bo državam članicam omogočila uvedbo ukrepov in postopkov za promocijo obratov za soproizvodnjo. Da bi prispevale k nastanku enotnega trga, bi morale vse države članice, nacionalni regulativni organi ter operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov uporabljati načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ in odpraviti vse regulativne, tehnične in neregulativne ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti pri obratovanju energetskih omrežij. Oblikovanje trga energetskih storitev za zagotovitev razpoložljivosti ponudbe energetskih storitev in povpraševanja po njih bi bilo še naprej prepuščeno prosti presoji držav članic. Direktiva o energijski učinkovitosti bi ohranila prožnost za države članice, da ukrepajo glede ugotavljanja in odpravljanja regulativnih in neregulativnih ovir za izboljšanje energijske učinkovitosti. Države članice in regije bi spodbujali, da v celotnem obsegu izkoristijo strukturne in investicijske sklade in druge instrumente financiranja za spodbuditev naložb v ukrepe izboljšanja energijske učinkovitosti ter blažitev energijske revščine in distribucijskih učinkov na ranljive odjemalce in končne porabnike, na ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, in na tiste, ki živijo v socialnih stanovanjih.

Predlog je zato skladen z načelom subsidiarnosti.

Na podlagi priložene ocene učinka 33 in v skladu z načelom sorazmernosti predlagane spremembe na splošno ne presegajo tistega, kar je potrebno, da bi dosegli cilj višje ambicije energijske učinkovitosti glede na zvišano ciljno vrednost za leto 2030. Kar zadeva ciljne vrednosti za energijsko učinkovitost, so spremembe sorazmerne z zahtevano ambicijo Unije v skladu z višjo podnebno ciljno vrednostjo najmanj 55-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, kot je predlagano v načrtu za uresničitev podnebnih ciljev. V več spremembah je za javne uprave določena posebna ciljna vrednost za prihranke energije na nekaterih področjih (javni sektor in energijska revščina), ki bodo na splošno sorazmerne. Glede obveznosti prihrankov energije za javni sektor so javni organi (javni naročniki) opredeljeni v Direktivi 2014/24/EU (direktiva o javnem naročanju). Države članice bi morale vzpostaviti podatkovno zbirko javnih organov vključno z njihovo letno porabo energije. Pri predlagani obveznosti zmanjšanja porabe energije imajo države članice precejšnjo prožnost glede tega, kje in kako bi bilo mogoče doseči prihranke energije. Glede na stroške in koristi, ki bi jih prineslo izvajanje ukrepov za prihranke energije, se ta dejavnost šteje za učinkovito in ne pretirano. Cilj predloga je tudi podati rešitve za distribucijske učinke razširitve trgovanja z emisijami na stavbe in promet. Določitev opredelitev in obveznosti zlasti v zvezi z ogrevanjem in hlajenjem bi bila sorazmerna z dodatnimi prihranki energije in sinergijami z drugimi instrumenti, ki bi jih bilo mogoče doseči v tem sektorju. Sorazmernost dodatnih zahtev za spremljanje in poročanje je odvisna od ravnotežja med višjimi stroški in prihranki, doseženimi zaradi boljšega razumevanja učinkov zadevnih ukrepov.

Raven predpisane omejitve je tako sorazmerna s ciljem.

Direktiva o energijski učinkovitosti je še naprej pomembna za doseganje večje energijske učinkovitosti v Uniji in prispevanje k višji podnebni ciljni vrednosti 55 %. Prinaša tudi druge koristi, kot je manjša odvisnost od uvoza energije, ter spodbuja inovacije in konkurenčnosti. Ocena je pokazala, da mora direktiva o energijski učinkovitosti zagotoviti, da bodo države članice ustrezno ukrepale na posebnih področjih porabe energije. Različne študije, ki jih je izvedla Komisija, ter mnenja deležnikov 36 , kažejo, da je celo pri obstoječih tehnologijah še vedno precej prostora za naložbe v energijsko učinkovitost in stroškovno učinkovite prihranke v gospodarskih sektorjih držav članic in v širši družbi.

A če bomo delali kot doslej, še posebej zaradi neugodnih družbeno-gospodarskih učinkov in izpadov dohodka v krizi zaradi COVID-19, bo velik del teh možnosti za energijsko učinkovitost in prihranke energije ostal neizkoriščen, tudi zaradi tržnih in regulativnih pomanjkljivosti, ki preprečujejo stroškovno učinkovite naložbe in ukrepe za energijsko učinkovitost. Glede na precejšnje možnosti za prihranke energije je treba še naprej spodbujati ukrepe za energijsko učinkovitost in odpravljanje še obstoječih ovir za energijsko učinkovito ravnanje vključno z naložbami.

Kot je pokazala ocena, v javnem sektorju očitno obstaja nepripravljenost za sistematično vključevanje zahtev glede energijske učinkovitosti v javno naročanje, predvsem zaradi nabavne cene. Zato je direktivo o energijski učinkovitosti mogoče še okrepiti in racionalizirati tako, da bo prispevala k doseganju višje podnebne ciljne vrednosti in ciljev evropskega zelenega dogovora. Poleg tega obstajajo možnosti, da bi direktiva o energijski učinkovitosti bolje reševala družbeno-gospodarske izzive, kot so varstvo in krepitev moči ranljivih odjemalcev in končnih porabnikov ter blažitev energijske revščine. Glede industrijskih panog je ocena pokazala, da je ključna ovira verjetno to, da večina podjetij nima strokovnega znanja o možnostih, ki so na razpolago, ali njihovih gospodarskih koristih, ki bi jih lahko imele za podjetje.

Glede učinkovitosti je direktiva o energijski učinkovitosti po zaslugi svojih ciljnih vrednosti (predvsem iz členov 3 in 5) in zavezujočih ukrepov (predvsem iz člena 7 o obveznostih prihrankov energije) prinesla izboljšanje energijske učinkovitosti povsod po Uniji, čeprav napredek pri doseganju ciljnih vrednosti Unije za energijsko učinkovitost za leto 2020 ni bil zadosten. Doseganje potrebne ravni izboljšanja energijske učinkovitosti je v veliki meri odvisno od ambicij držav članic pri določanju ciljev in njihovih prizadevanj pri oblikovanju in izvajanju ukrepov za energijsko učinkovitost na nacionalni ravni. Čeprav direktiva o energijski učinkovitosti določa mejne vrednosti za porabo končne in primarne energije za Unijo kot celoto, uredba o upravljanju pa določa ukrepe za primer nedoseganja ciljev, okvirna narava ciljne vrednosti ni v prid njenemu doseganju. Člen 7 je še naprej učinkovit ukrep, po zaslugi katerega so bili doseženi prihranki energije predvsem v stavbnem sektorju. Pri obveznostih javnega sektorja (člena 5 in 6) se je pokazalo, da so ključnega pomena za prikaz zgledne vloge centralne države pri spodbujanju energijske učinkovitosti s prenovo in javnim naročanjem. Toda ukrepi so bili izvedeni v omejenem obsegu in vrsta omejitev preprečuje, da bi izkoristili možnosti za prihranke energije v javnem sektorju. Direktiva o energijski učinkovitosti je bila tudi ključnega pomena za spodbujanje uporabe energijskih pregledov povsod po Uniji (člen 8). Toda še vedno obstajajo pomembne omejitve, kot so nadaljnje ukrepanje po pregledih, izzivi v zvezi z uporabo opredelitve pojma MSP ter premalo zahtev in spodbud za uvedbo sistemov upravljanja z energijo. Zahteve iz člena 14 za ogrevanje in hlajenje, zlasti zahteva po celovitih ocenah, so pripomogle k povečanju splošnega pomena ogrevanja in hlajenja in zavedanja o tem v vseh državah članicah. Toda analiza je pokazala, da je bil učinek v celoti precej majhen, zlasti zaradi neizvedbe nadaljnjih ukrepov po izsledkih celovitih ocen, opravljenih v skladu s členom 14, in široke uporabe dovoljenih izjem. Direktiva o energijski učinkovitosti je v veliki meri prispevala k razvoju trgov energetskih storitev in pogodbenega zagotavljanja prihranka energije (člen 18). Še vedno pa obstajajo pomembne ovire, ki jih je treba odpraviti.

V smislu učinkovitosti je direktiva o energijski učinkovitosti na splošno prispevala k doseganju prihrankov energije v Uniji na stroškovno učinkovit način. Več določb, za katere veljajo „pogoji“ (npr. v členih 5, 6, 9–11 in 14) nalaga ukrepanje, če je stroškovno učinkovito/gospodarsko ali tehnično izvedljivo. Državam članicam je dala precej prožnosti pri izbiri ukrepov. Toda države članice niso vedno prikazale, kako se določa izvedljivost. Za večino določb direktive o energijski učinkovitosti, razen za člen 7 (stroški so odvisni od zasnove in področja uporabe ukrepa) ni znakov, da bi obstajale znatne razlike v višini stroškov med državami članicami.

Kar zadeva usklajenost, je direktiva o energijski učinkovitosti v celoti usklajena s širšimi energetskimi in podnebnimi politikami, toda zaradi vse večje prepletenosti z energijo iz obnovljivih virov in sistemom EU za trgovanje z emisijami je potrebna ustrezna racionalizacija in preučitev zmanjšanja upravnega bremena. Poleg tega je treba določbe direktive o energijski učinkovitosti prilagoditi tako, da bodo podpirale cilje razogljičenja in ničelnega onesnaževanja v zvezi s pobudami v okviru evropskega zelenega dogovora.

Kar zadeva dodano vrednost Unije, je bil poseg Unije ključnega pomena za dosego izboljšanja energijske učinkovitosti povsod po Uniji. Jasno je, da brez ciljne vrednosti na ravni EU in zavezujočih ukrepov izboljšanje ne bi bilo doseženo v tolikšni meri. Toda še so možnosti za krepitev in racionalizacijo nekaterih določb, da bi zagotovili, da bo direktiva o energijski učinkovitosti dosegla zahtevane rezultate glede na višjo Unijino ciljno vrednost najmanj 55 % do leta 2030.

Časovni načrt ocene/začetna ocena učinka je bil objavljen 3. avgusta 2020 in je bil na razpolago do 21. septembra 2020.

Komisija je prejela 189 odgovorov, 99 deležnikov pa je poslalo dopolnilne izjave in informacije o svojih odgovorih. Največ odgovorov je prišlo od poslovnih združenj (80 odgovorov), sledijo pa jim podjetja (36 odgovorov) in nevladne organizacije (26 odgovorov). Poleg tega je bilo od septembra do oktobra 2020 organiziranih devet posebnih sestankov z deležniki o konkretnih temah, 10. novembra 2020 pa je bil poseben sestanek strokovne skupine za direktivo o energijski učinkovitosti. Komisija je pripravila tudi spletno javno posvetovanje, ki je potekalo od 17. novembra 2020 do 9. februarja 2021 v skladu s pravili Komisije o boljši pripravi zakonodaje. V anketi so bila vprašanja izbirnega in odprtega tipa o širokem naboru vidikov naknadne ocene in možnosti, ki so na izbiro za revizijo direktive o energijski učinkovitosti. Skupno je bilo prejetih 344 odgovorov. Največja zajeta skupina anketirancev so bila poslovna združenja (132 odgovorov), sledijo jim posamezna podjetja in gospodarske družbe (92 odgovorov) ter NVO (34 odgovorov), 21 pa jih je poslalo odgovor kot posamezen državljan. Odgovorilo je 24 javnih organov, med njimi nacionalni organi iz 9 držav članic (Češka, Estonija, Španija, Francija, Ciper, Litva, Nizozemska, Švedska in Finska). 

Velika večina deležnikov (86 % anketiranih) je izrazila mnenje, da bi morala imeti energijska učinkovitost ključno vlogo pri podpiranju ambicioznejših ciljnih vrednosti za leto 2030 in v smislu doseganja ogljične nevtralnosti Unije do leta 2050. Večina deležnikov podpira krepitev direktive o energijski učinkovitosti v tem pogledu. Večina deležnikov (53 %) je bila naklonjena zavezujočim ciljnim vrednostim za energijsko učinkovitost, tudi na nacionalni ravni (47 %). Deležniki menijo, da so dodatna prizadevanja za energijsko učinkovitost potrebna v stavbah (76 %) in prometu (62 %), sledita pa jima industrija (52 %) in IKT (40 %).

Mnenja deležnikov, izražena v javnem posvetovanju in na delavnicah, so bila upoštevana v oceni učinka pri oblikovanju različnih možnosti politike o zadevnem področju politike.

Junija je Evropska komisija gostila obravnavo svežnja „Pripravljeni na 55“ skupaj z evropskimi socialnimi partnerji. Evropski socialni partnerji so bili pozvani, da posredujejo svoj začetni odziv na ta sveženj in da podajo mnenje o tem, katere spremljevalne ukrepe in mehanizme bi bilo mogoče uvesti, da bi zagotovili, da ne bo nihče prezrt. Omenjena je bila potreba po močnejših medsebojnih povezavah med evropskim stebrom socialnih pravic in evropskim zelenim dogovorom in pojasnjeno je bilo, da bi morali biti cilji obeh razsežnosti dve strani istega kovanca.

Revizija je prenovitev Direktive. V oceni učinka 38 so navedene možnosti za poenostavitev obstoječe zakonodaje in znižanje regulativnih stroškov, hkrati pa imajo za cilj učinkovitost predlaganih sprememb. S črtanjem alternativnega pristopa k prenovi stavb javnih organov se bodo poenostavile določbe, saj bodo osredotočene samo na prenovo. Črtani so posebni tehnični vidiki v zvezi z javnimi stavbami in nekatere izjeme, saj so regulirani v okviru direktive o energijski učinkovitosti stavb. S črtanjem pogojev stroškovne učinkovitosti, tehnične ali ekonomske izvedljivosti za zahteve za energijsko učinkovitost pri javnem naročanju se bo poenostavilo izvajanje zahtev za energijsko učinkovitost, saj se bodo uporabljale enako za vse javne organe. Odločitve v zvezi z razvojem informacijske tehnologije in oddajo javnih naročil bo moral predhodno odobriti Odbor Evropske komisije za informacijsko tehnologijo in kibernetsko varnost.

Zagotovitev, da bodo prizadevanja za energijski pregled osredotočena na velike porabnike energije, bo prinesla sorazmerno večje prihranke energije, to pa bo imelo za posledico občutno zmanjšanje obremenitve za podjetja z manjšo porabo energije ter poenostavitev obremenitve javnih uprav, saj bodo imele na voljo enostavnejše merilo za ocenjevanje potrebe po pregledih ter bodo morale preveriti manj podjetij. Večji stroški zagotavljanja skladnosti za podjetja, ki bodo še vedno spadala na področje uporabe te določbe, se bodo po pričakovanjih povrnili z večjim uvajanjem stroškovno učinkovitih ukrepov za izboljšanje.

S spremembami se bodo okrepile obstoječe zahteve glede spremljanja in poročanja, zlasti za ukrepe proti energijski revščini v okviru obveznosti prihrankov energije (člen 8) in za prenovo stavb javnega sektorja, kar bo zagotovilo učinkovitejše rezultate, pomenilo pa bo tudi večje upravno breme za javne organe. Dodatne zahteve glede spremljanja in poročanja pri javnem naročanju in pogodbenem zagotavljanju prihranka energije bi še izboljšale učinkovitost teh določb, vendar bodo morda nekoliko povečale upravno breme za podjetja in javne organe.

Zaradi zagotavljanja dodatnih smernic in podpore za ukrepe držav članic, npr. pri ozaveščanju, bo prišlo do kratkotrajnega povečanja upravnega bremena, saj bodo morale države članice vzpostaviti različne informacijske kampanje, izmenjave znanja ali sheme podpore, toda to bo po pričakovanjih srednjeročno stroškovno učinkovito zaradi večjih prihrankov energije.

Dodatne zahteve glede poročanja in spremljanja ne bodo povzročile nastanka novih sistemov poročanja, temveč bo zanje veljal obstoječi okvir spremljanja in poročanja iz uredbe o upravljanju (Uredba (EU) 2018/1999).

–priprava korelacijske tabele, ki jo bodo države članice in Komisija pri prenosu uporabljale kot kontrolni seznam;

–organiziranje sestankov s strokovnjaki iz držav članic, zadolženimi za prenos različnih delov Direktive v nacionalno zakonodajo, ki bodo namenjeni razpravi o načinu njihovega prenosa in odpravljanju dvomov bodisi v okviru usklajenega ukrepanja za direktivo o energijski učinkovitosti bodisi v obliki odborov;

–dosegljiva bo za dvostranske sestanke in obiske v državah članicah v primeru konkretnih vprašanj o prenosu Direktive v nacionalno zakonodajo;

–po poteku roka za prenos v nacionalno zakonodajo bo Komisija izvedla izčrpno oceno o tem, ali so države članice Direktivo popolnoma in pravilno prenesle.

Uredba (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov je vzpostavila celovit okvir za energetsko in podnebno načrtovanje, spremljanje in poročanje, da bi spremljali napredek v smeri podnebnih in energetskih ciljnih vrednosti v skladu z zahtevami iz Pariškega sporazuma o preglednosti. Države članice so morale Komisiji do konca leta 2019 predložiti svoje celovite nacionalne energetske in podnebne načrte, v katerih je bilo zajetih vseh pet razsežnosti energetske unije za obdobje 2021–2030. Države članice morajo o napredku pri izvajanju načrtov poročati vsaki dve leti, poleg tega pa morajo do 30. junija 2023 Komisiji priglasiti osnutke posodobitev načrtov, pri čemer je rok za zadnje posodobitve 30. junij 2024. V tej posodobitvi bodo zajete nove ciljne vrednosti, dogovorjene v reviziji direktive o energijski učinkovitosti. Ta sistem poročanja na podlagi uredbe o upravljanju velja za uspešnega pri spremljanju napredka držav članic v smeri prispevkov k energijski učinkovitosti na ravni Unije in nacionalni ravni.

V nadaljevanju so navedene glavne določbe, ki bistveno spreminjajo Direktivo 2012/27/EU ali dodajajo nove elemente.

V členih 1 in 4 je določena višja zavezujoča ciljna vrednost Unije za energijsko učinkovitost za porabo končne in primarne energije in okvirni prispevki držav članic k energijski učinkovitosti ter podana formula za države članice za izračun njihovih prispevkov. Ciljne vrednosti Unije so določene kot ravni porabe končne in primarne energije, ki jo je treba doseči do leta 2030, raven ambicij pa je izražena kot primerjava teh ravni s projekcijami iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2020. Raven ambicij, izražena na tak način, odraža dodatna prizadevanja v primerjavi s prizadevanji, ki veljajo zdaj ali so navedena v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Primerjave s prejšnjim izhodiščnim scenarijem, tj. s projekcijami iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2007, in pretekle vrednosti iz leta 2005 so ostale v uvodnih izjavah.

Glede na to, da je večina držav članic v javnem posvetovanju in drugih forumih odločno nasprotovala zavezujočim nacionalnim ciljnim vrednostim, so nacionalni prispevki še naprej okvirni. Toda predlagana so referenčna merila in novi mehanizmi za odpravljanje vrzeli kot dopolnilo tistim, ki so bili predlagani v uredbi o upravljanju.

V členu 3 se uvaja nova določba o načelu „energijska učinkovitost na prvem mestu“, ki bo pravna podlaga za uporabo tega načela in bo hkrati čim bolj zmanjšala upravno breme. Vključuje obveznost upoštevanja rešitev energijske učinkovitosti pri odločanju o politiki in naložbah v energetske sisteme in v neenergetskih sektorjih vključno s socialnimi stanovanji.

V členu 5 se uvaja obveznost javnega sektorja za zmanjšanje porabe energije v javnih storitvah in objektih javnih organov. To je mogoče doseči v katerem koli podsektorju javnega sektorja, med drugim tudi v prometu, javnih zgradbah, prostorskem načrtovanju ter ravnanju z vodo in odpadki.

V členu 6 se širi področje uporabe obveznosti prenove. Ta obveznost se bo zdaj uporabljala za vse javne organe na vseh ravneh uprave in v vseh sektorjih dejavnosti javnih organov, tudi v zdravstvu, izobraževanju in javnih stanovanjih, če so stavbe v lasti javnih organov. To bo prednosti prenove javnih zgradb približalo vsem ljudem v vseh državah članicah in bo povečalo število prenov v javnem sektorju. Cilj člena 6 je, da bi prenove dosegale standard stavb s skoraj ničelno porabo energije, ki je okrepljen stroškovno učinkovit standard za prenove. Stopnja prenove ostaja najmanj 3 %, kar je najnižji skupni imenovalec za najnižjo stopnjo prenove, pri čemer se priznava, da so nekatere države članice, regije in mesta že sprejeli višje zahteve in standarde za prenovo v javnem sektorju. Alternativne možnosti, ki so državam članicam dovoljevale doseganje podobnih prihrankov energije z ukrepi, ki ne spadajo v prenovo, so črtane. Taki ukrepi se lahko še naprej upoštevajo pri obveznostih prihrankov energije iz člena 8 in prispevajo k izpolnitvi obveznosti iz člena 8. Cilj člena 6 so prenove v skladu s strategijo „vala prenove“.

Člen 7 krepi določbe o javnem naročanju z razširitvijo obveznosti upoštevanja zahtev glede energijske učinkovitosti na vseh ravneh javne uprave in s črtanjem pogojev v zvezi s stroškovno učinkovitostjo ter tehnično in ekonomsko izvedljivostjo V spremembah bo vključena določba, da lahko države članice zahtevajo, da javni organi, če je primerno, v praksah javnega naročanja upoštevajo ustrezne vidike krožnega gospodarstva in merila zelenih javnih naročil. Države članice bodo morale javne organe podpirati z zagotavljanjem smernic in metodologij o oceni stroškov skozi vso življenjsko dobo, vzpostavitvijo strokovnih centrov za podporo ter spodbujanjem uporabe združenega in digitalnega naročanja. Objavljati bodo morale informacije o izbranih ponudbah (v skladu s pragovi iz direktiv o javnem naročanju).

Člen 7 v okviru zgledne vloge javnega sektorja vključuje tudi določbo, da lahko javni naročniki zahtevajo, da se v ponudbah za nove zgradbe razkrije njihov potencial globalnega segrevanja (številčni kazalnik v kgCO2e/m² (notranje uporabne tlorisne površine) za vsako fazo življenjskega cikla kot enoletno povprečje 50-letnega obdobja iz referenčne študije), zlasti za nove stavbe s površino nad 2 000 m2. To je povezano z določbo, katere namen je ozaveščanje o krožnem gospodarstvu in emisij CO2 skozi celotni življenjski cikel v praksah javnega naročanja.

S spremembami člena 8 se letna obveznost prihrankov energije zvišuje na 1,5 % za vse države članice (tudi Ciper in Malto), vanje pa je vključena posebna zahteva za blažitev energijske revščine. Ta člen določa, da je treba ukrepe politike prednostno izvajati pri ranljivih odjemalcih in končnih porabnikih, ki jih je prizadela energijska revščina, in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, da je treba čim bolje izkoristiti javno financiranje in da je treba, kjer je ustrezno, razmisliti o uporabi teh prihodkov za pravice iz sistema za trgovanje z emisijami. Člen 8 določa, da države članice zagotovijo, da nacionalna kombinacija politik ne vpliva škodljivo na ranljive odjemalce in končne porabnike, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, ter da te politike učinkovito blažijo in zmanjšujejo energijsko revščino. Člen 8 določa, da države članice dosežejo delež potrebnih skupnih prihrankov energije pri končni porabi pri ranljivih odjemalcih in končnih porabnikih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. S členom 8 se vzpostavlja mehanizem za odpravljanje vrzeli glede zahtevane količine prihrankov energije, ki jih je treba doseči v določenem obdobju obveznosti. V obveznosti prihrankov energije od 1. januarja 2024 ni predvidena alternativna uporaba prožnosti pri izračunu zahtevane količine prihrankov energije (člen 8(6)–(9)). Člen 9 vključuje operaterje prenosnih sistemov kot morebitne zavezane strani in državam članicam dovoljuje, da od zavezanih strani zahtevajo, da določeno količino prihrankov energije dosežejo pri ranljivih odjemalcih in končnih porabnikih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ter, kjer je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. Priloga V izključuje upoštevanje prihrankov energije iz ukrepov politike glede uporabe tehnologij neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, pojasnjuje, da se zmanjšanje uporabe energije z ukrepi iz direktive o trgovanju z emisijami toplogrednih plinov ne upošteva pri izpolnjevanju obveznosti prihrankov energije, in krepi zahtevo dodatnosti glede ukrepov obdavčitve.

Člen 11 merilo za energijske preglede in sisteme upravljanja z energijo prenaša z vrste podjetij na ravni porabe energije in določa, da priporočila pregleda potrdi vodstvo podjetja. Poleg tega pri podjetjih, ki so največji porabniki energije, zahteva sisteme upravljanja z energijo, ki bodo verjetno učinkoviteje zagotavljali več naložb v zniževanje stroškov s prihranki energije, hkrati pa bodo najbrž manj stroškovno obremenjevali podjetje. V tem členu se uvaja še obveznost spremljanja energijske učinkovitosti podatkovnih centrov, katere namen je, da bi pozneje pripravili nabor „kazalnikov trajnostnosti podatkovnega centra“.

Člen 20 krepi varstvo potrošnikov z uvedbo osnovnih pogodbenih pravic za daljinsko ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo skladno s pravicami, ki so v Direktivi (EU) 2019/944 uvedene za električno energijo.

S členom 21 se krepijo obveznosti do odjemalcev, zlasti glede razpoložljivosti in zagotavljanja informacij, ukrepov ozaveščanja ter nudenja tehničnega in finančnega svetovanja ali pomoči. Vzpostavitev točk VEM, enotnih kontaktnih točk in mehanizmov alternativnega reševanja sporov so strukture, ki bodo občutno pripomogle h krepitvi moči odjemalcev in končnih porabnikov. Člen vključuje še obveznost ugotavljanja in odpravljanja ovir v zvezi z ločenimi spodbudami med najemniki in lastniki ali med lastniki.

Člen 22 se nanaša na pojem ranljivih odjemalcev, ki ga morajo države članice opredeliti v skladu s členoma 28 in 29 Direktive (EU) 2019/944 in členom 3(3) Direktive 2009/73/ES. Člen 22 določa, da države članice pri opredelitvi tega pojma upoštevajo tudi končne porabnike, ki nimajo neposredne ali posamične pogodbe z dobavitelji energije.

V členu 22 se uvaja obveznost za države članice, da ukrepe izboljšanja energijske učinkovitosti prednostno izvajajo pri ranljivih odjemalcih in končnih porabnikih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ter, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, da bi ublažile energijsko revščino. Države članice morajo izvajati ukrepe izboljšanja energijske učinkovitosti za blažitev distribucijskih učinkov drugih politik in ukrepov, kot so ukrepi obdavčitve, ki se izvajajo v skladu s členom 9 te direktive, ali uporaba trgovanja z emisijami v okviru direktive o sistemu EU za trgovanje z emisijami, in za spodbujanje uvajanja omogočitvenih orodij za financiranje in finančnih orodij. Člen 22 krepi vlogo mrež strokovnjakov.

Člena 23 in 24 določata strožje načrtovanje in nadaljnje ukrepe po celovitih ocenah za ogrevanje in hlajenje vključno s promocijo na regionalni in lokalni ravni. Uvajata minimalne zahteve za učinkovite sisteme daljinskega ogrevanja in hlajenja, širše zahteve glede stroškov in koristi ter obveznosti glede uporabe odpadne toplote. Minimalne zahteve za učinkovito daljinsko ogrevanje se bodo uvajale postopoma, da bi do leta 2050 ustvarili docela razogljičeno oskrbo z ogrevanjem ali hlajenjem v učinkovitih sistemih za ogrevanje in hlajenje. Zahteve za soproizvodnjo z visokim izkoristkom bo dopolnilo merilo za neposredne emisije CO2 iz soproizvodnje, če se pri njej ne kurijo obnovljivi viri energije ali odpadki.

V členu 25 se pojasnjuje in krepi vloga nacionalnih regulativnih organov pri izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri načrtovanju in obratovanju energetskih omrežij. V njem je izkoriščeno tudi znanje ENTSO-E, ENTSOG in telesa EU DSO za spremljanje napredka. Ker je operaterjev sistemov zelo veliko, je ustreznejši posreden pristop.

V členu 26 se pojasnjujejo in krepijo določbe o razpoložljivosti shem kvalifikacij, akreditacije in potrjevanja za različne ponudnike energetskih storitev, energijske pregledovalce, energetske upravljavce in inštalaterje. Po novih določbah bodo morale države članice te sheme od decembra 2024 naprej oceniti vsaka štiri leta.

V členu 27 se uvajajo dodatne zahteve za večje uvajanje pogodbenega zagotavljanja prihranka energije.

V členu 28 se uvaja zahteva, da države članice poročajo o naložbah v energijsko učinkovitost, tudi o sklenjenih pogodbah o zagotavljanju prihranka energije (v okviru uredbe o upravljanju). Države članice bodo morale na nacionalni, regionalni in lokalni ravni vzpostaviti mehanizme za pomoč pri razvoju projektov za spodbujanje naložb v energijsko učinkovitost, da bodo tako pripomogle k doseganju višjih ciljnih vrednosti za energijsko učinkovitost.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

2021/0203 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o energetski ⌦ energijski ⌫ učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 194(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 39 ,

ob upoštevanju mnenja Odbora regij 40 ,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

⇩ novo

(1)Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta 41 je bila večkrat bistveno spremenjena 42 . Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno direktivo prenoviti.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 1 (prilagojeno)

Unija se še nikoli prej ni srečala z izzivi, s kakršnimi se sooča sedaj zaradi povečane odvisnosti od uvoza energije in omejenih energetskih virov, k čemur je treba dodati še potrebo po omejitvi podnebnih sprememb in odpravi gospodarske krize. Energetska učinkovitost je dragoceno sredstvo za spoprijemanje s temi izzivi. Izboljšuje zanesljivost oskrbe v Uniji, saj zmanjšuje porabo primarne energije in uvoz energije. Stroškovno učinkovito prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in tako tudi k ublažitvi podnebnih sprememb. S prehodom na energetsko učinkovitejše gospodarstvo naj bi pospešili tudi širjenje inovativnih tehnoloških rešitev in izboljšali konkurenčnost industrije v Uniji ter tako spodbudili gospodarsko rast in ustvarili visokokakovostna delovna mesta v več sektorjih, povezanih z energetsko učinkovitostjo.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 2 (prilagojeno)

V sklepih Evropskega sveta z dne 8. in 9. marca 2007 je bila poudarjena potreba po povečanju energetske učinkovitosti v Uniji, da bi do leta 2020 dosegli cilj 20-odstotnega prihranka porabe primarne energije v Uniji v primerjavi s projekcijami. V sklepih Evropskega sveta z dne 4. februarja 2011 je bilo poudarjeno, da je treba, kot je bilo dogovorjeno na junijskem zasedanju Evropskega sveta leta 2010, doseči cilj povečanja energetske učinkovitosti za 20 % do leta 2020, ki se trenutno ne uresničuje po načrtih. Projekcije iz leta 2007 kažejo, da bo leta 2020 porabljeno 1842 Mtoe primarne energije. Z zmanjšanjem za 20 % bi bila leta 2020 poraba 1474 Mtoe, kar je zmanjšanje za 368 Mtoe v primerjavi s projekcijami.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 3 (prilagojeno)

V sklepih Evropskega sveta z dne 17. junija 2010 je bil cilj povečanja energetske učinkovitosti potrjen kot eden od krovnih ciljev nove strategije Unije za delovna mesta ter pametno, trajnostno in vključujočo rast (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020). Da bi države članice dosegle ta cilj na nacionalni ravni, morajo v tem procesu v poglobljenem dialogu s Komisijo določiti nacionalne cilje in v svojih nacionalnih programih reform navesti, kako jih nameravajo uresničiti.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 4 (prilagojeno)

V sporočilu Komisije z dne 10. novembra 2010 o Energiji 2020 je energetska učinkovitost postavljena v središče energetske strategije Unije za leto 2020, predstavljena pa je tudi potreba po novi strategiji za energetsko učinkovitost, s katero bodo lahko vse države članice ločevale porabo energije od gospodarske rasti.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 5 (prilagojeno)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 15. decembra 2010 o pregledu akcijskega načrta za energetsko učinkovitost pozval Komisijo, naj v revidirani akcijski načrt za energetsko učinkovitost vključi ukrepe, s katerimi bi nadoknadili zaostanek pri uresničevanju splošnega cilja glede energetske učinkovitosti v Uniji do leta 2020.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 6 (prilagojeno)

Ena od pobud iz strategije Evropa 2020 je vodilna pobuda za Evropo, gospodarno z viri, ki jo je Komisija sprejela 26. januarja 2011. V njej je energetska učinkovitost opredeljena kot bistven dejavnik pri zagotavljanju trajnostne rabe energetskih virov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 7 (prilagojeno)

V sklepih Evropskega sveta z dne 4. februarja 2011 je bilo ugotovljeno, da se cilj povečanja energetske učinkovitosti Unije ne uresničuje po načrtih ter da je potrebno odločno ukrepanje, da bi izkoristili znatne možnosti za večji prihranek energije pri stavbah, prometu, izdelkih in procesih. V navedenih sklepih je predvideno tudi, da se bo do leta 2013 pregledalo uresničevanje cilja povečanja energetske učinkovitosti Unije in po potrebi razmislilo o dodatnih ukrepih.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 8 (prilagojeno)

Komisija je 8. marca 2011 sprejela sporočilo o načrtu za energetsko učinkovitost 2011. To sporočilo potrjuje, da Unija ne uresničuje svojega cilja povečanja energetske učinkovitosti. Cilj se ne izpolnjuje kljub napredku pri nacionalnih politikah za energetsko učinkovitost, določenih v prvih nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost, ki so jih za izpolnitev zahteve Direktive 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah 43 predložile države članice. Tudi prva analiza drugih akcijskih načrtov potrjuje, da Unija ni na pravi poti. Za odpravo tega stanja je v načrtu za energetsko učinkovitost 2011 določena vrsta politik in ukrepov za energetsko učinkovitost, ki zadevajo celotno energetsko verigo, vključno s proizvodnjo, prenosom in distribucijo energije, vodilno vlogo javnega sektorja pri energetski učinkovitosti, stavbami in napravami,; industrijo ter potrebo po krepitvi vloge končnih odjemalcev pri obvladovanju lastne porabe energije. Hkrati je bila v beli knjigi o prometu, ki je bila sprejeta 28. marca 2011, obravnavana energetska učinkovitost v prometnem sektorju. Zlasti v pobudi št. 26 bele knjige je izražen poziv k določitvi ustreznih standardov za emisije CO2 za vozila pri vseh načinih prevoza in po potrebi dopolnitvi teh standardov z zahtevami za energetsko učinkovitost, ki bodo zajele vse vrste pogonskih sistemov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 9 (prilagojeno)

Komisija je 8. marca 2011 sprejela tudi načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, v katerem je opredeljena potreba po večjem poudarku na energetski učinkovitosti s tega vidika.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 10 (prilagojeno)

Pravni okvir Unije za energetsko učinkovitost je torej treba posodobiti z direktivo, s katero naj bi dosegli splošni cilj energetske učinkovitosti, tj. 20-odstotni prihranek porabe primarne energije v Uniji do leta 2020, in dodatno izboljšanje energetske učinkovitosti po letu 2020. V ta namen bi morala ta direktiva vzpostaviti skupni okvir za spodbujanje energetske učinkovitosti v Uniji, prav tako pa naj bi določila konkretne ukrepe za izvajanje nekaterih predlogov iz načrta za energetsko učinkovitost 2011 in uresničitev znatnih neizkoriščenih možnosti prihranka energije, ki so v njej opredeljeni.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 11 (prilagojeno)

V skladu z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov 44 mora Komisija do leta 2012 oceniti napredek Unije in njenih držav članic pri doseganju cilja zmanjšanja porabe energije za 20 % do leta 2020 v primerjavi s projekcijami in o njem poročati. Poleg tega je v njej določeno, da bi morala Komisija, da pomaga državam članicam pri izpolnjevanju zavez Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, do 31. decembra 2012 predložiti strožje ali nove ukrepe za hitrejše izboljšanje energetske učinkovitosti. Ta direktiva je odziv na navedeno zahtevo. Prispeva tudi k izpolnjevanju ciljev iz načrta za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, predvsem z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov iz energetskega sektorja, in k zagotovitvi, da bo do leta 2050 dosežena proizvodnja električne energije brez emisij. 

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 12 (prilagojeno)

Da bi izkoristili vse obstoječe možnosti prihranka energije, ki zajema prihranek v sektorju oskrbe z energijo in sektorju končne rabe, je treba uporabiti celosten pristop. Hkrati bi bilo treba okrepiti določbe Direktive 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo 45 ter Direktive 2006/32/ES.

⇩ novo

(2)Komisija je z načrtom za uresničitev podnebnih ciljev 46 predlagala zvišanje ambicij Unije z dvigom ciljne vrednosti emisij toplogrednih plinov (TGP) na vsaj 55 % pod ravnmi iz leta 1990 do leta 2030. To je občutno povečanje v primerjavi s sedanjo ciljno vrednostjo 40 %. Predlog je izpolnitev zaveze iz sporočila o evropskem zelenem dogovoru 47 , da bo podan celovit načrt za dvig ciljne vrednosti Unije do leta 2030 za 55 % na odgovoren način. Je tudi v skladu s cilji 21. zasedanja Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), da omejimo globalno zvišanje temperature precej pod 2 °C in si še naprej prizadevamo, da ne bi preseglo 1,5 °C.

(3)Evropski svet je decembra 2020 podprl zavezujočo ciljno vrednost Unije najmanj 55-odstotnega neto domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 v primerjavi z letom 1990 48 . Evropski svet je sklenil, da je treba podnebne ambicije zvišati tako, da bomo pri tem pospešili trajnostno gospodarsko rast, ustvarjali delovna mesta, zagotavljali zdravstvene in okoljske koristi za državljane Unije ter prispevali k dolgoročni konkurenčnosti Unijinega gospodarstva s spodbujanjem inovacij na področju zelenih tehnologij.

(4)Za izvedbo teh ukrepov je bil v delovnem programu Komisije za leto 2021 49 napovedan sveženj „Pripravljeni na 55“, da bi do leta 2030 zmanjšali emisije toplogrednih plinov za najmanj 55 % in da bi Evropska unija do leta 2050 postala podnebno nevtralna. Ta sveženj zajema širok nabor področij politik, med njimi energijsko učinkovitost, obnovljive vire energije, rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvo, obdavčitev energije, porazdelitev prizadevanj in trgovanje z emisijami.

(5)Kot kažejo projekcije, bi se emisije toplogrednih plinov, če bi se sedanje politike v celoti izvajale, do leta 2030 zmanjšale za okrog 45 % v primerjavi z letom 1990, če ne upoštevamo emisij in absorpcije zaradi rabe zemljišč, oziroma okrog 47 %, če upoštevamo rabo zemljišč. V načrtu za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030 je za dosego teh večjih ambicij zato predvidena vrsta potrebnih ukrepov v vseh sektorjih gospodarstva in revizija ključnih zakonodajnih instrumentov.

(6)Energijska učinkovitost je ključno področje ukrepanja, brez katerega ni mogoče doseči popolnega razogljičenja gospodarstva Unije 50 . Potreba po tem, da izkoristimo stroškovno učinkovite priložnosti za prihranke energije, je Unijo pripeljala do sedanje politike energijske učinkovitosti. Decembra 2018 je bila kot del svežnja Čista energija za vse Evropejce vključena krovna ciljna vrednost povečanja energijske učinkovitosti za leto 2030 v višini najmanj 32,5 % (v primerjavi s projekcijami porabe energije v letu 2030).

(7)Kot je prikazano v oceni učinka, priloženi načrtu za uresničitev podnebnih ciljev, bo treba, če želimo doseči zvišano podnebno ambicijo, izboljšanje energijske učinkovitosti znatno zvišati s sedanje ravni ambicij v višini 32,5 %.

(8)Seštevek nacionalnih prispevkov, ki so jih sporočile države članice v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, ne dosega ravni ambicij Unije v višini 32,5 %. Ti prispevki bi skupaj prinesli zmanjšanje porabe končne energije za 29,4 % in zmanjšanje porabe primarne energije za 29,7 % v primerjavi s projekcijami iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2007. To bi za EU-27 pomenilo skupno vrzel v višini 2,8 odstotnih točk pri porabi primarne energije in 3,1 odstotne točke pri porabi končne energije.

(9)Možnosti za prihranke energije so v vseh sektorjih še vedno velike, poseben izziv pa je povezan s prometom, ki prispeva več kot 30 % porabe končne energije, in stavbami, saj je energijska učinkovitost stavb v 75 % stavbnega fonda v Uniji slaba. Še en vse pomembnejši sektor je sektor informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki prispeva 5–9 % celotne porabe energije na svetu in več kot 2 % vseh emisij. Leta 2018 so podatkovni centri v EU-28 prispevali 2,7 % odjema električne energije. Energijsko učinkovite tehnologije računalništva v oblaku in politike za okolju prijazen trg računalništva v oblaku. V tej zvezi je v digitalni strategiji Unije 51 poudarjena potreba po energijsko zelo učinkovitih in trajnostnih podatkovnih centrih ter ukrepih za preglednost pri telekomunikacijskih operaterjih glede njihovega okoljskega odtisa. Poleg tega je treba upoštevati morebitno rast povpraševanja po energiji v industriji, ki bi lahko bila posledica njenega razogljičenja, zlasti v energijsko intenzivnih procesih.

(10)Za višjo raven ambicij je treba močneje spodbujati stroškovno učinkovite ukrepe za energijsko učinkovitost na vseh področjih energetskega sistema in v vseh zadevnih sektorjih, kjer dejavnost vpliva na povpraševanje po energiji, kot so sektorji prometa, vode in kmetijstva. Izboljšanje energijske učinkovitosti vzdolž celotne energetske verige, vključno s proizvodnjo, prenosom, distribucijo in končno porabo energije, bo koristilo okolju, izboljšalo kakovost zraka in javno zdravje, zmanjšalo emisije TGP, izboljšalo energetsko varnost, znižalo stroške energije v gospodinjstvih in podjetjih, pomagalo pri blažitvi energijske revščine in privedlo do povečanja konkurenčnosti, števila delovnih mest ter gospodarske dejavnosti v celotnem gospodarstvu, s tem pa bo izboljšalo kakovost življenja državljanov. To je v skladu z zavezami Unije v okviru energetske unije in svetovne podnebne agende, določene v Pariškem sporazumu iz leta 2015.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 1

Zmanjšanje povpraševanja po energiji je ena od petih razsežnosti strategije energetske unije, ki so bile določene s sporočilom Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom „Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost“. Izboljšanje energetske učinkovitosti vzdolž celotne energetske verige, vključno s proizvodnjo, prenosom, distribucijo in končno porabo energije, bo koristilo okolju, izboljšalo kakovost zraka in javno zdravje, zmanjšalo emisije toplogrednih plinov, izboljšalo energetsko varnost z zmanjšanjem odvisnosti od uvoza energije iz držav zunaj Unije, znižalo stroške za energijo v gospodinjstvih in podjetjih, ublažilo energetsko revščino in privedlo do povečanja konkurenčnosti, števila delovnih mest ter gospodarske dejavnosti v celotnem gospodarstvu, s tem pa bo izboljšalo kakovost življenja državljanov. To je v skladu z zavezami Unije, ki so bile sprejete v okviru energetske unije in globalne podnebne agende, ki jo je določil Pariški sporazum o podnebnih spremembah iz leta 2015, ki je sledil 21. zasedanju Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja 52 (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum) in ki zavezuje k zadržanju zvišanja povprečne svetovne temperature na precej pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in k nadaljnjemu prizadevanju za omejitev zvišanja temperature na 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 2 (prilagojeno)

⇨ novo

(11)⌦ Ta ⌫ dDirektiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta  53  is ⇨ je korak naprej v smeri ⇦ korak k uresničitvi energetske unije ⇨ podnebne nevtralnosti do leta 2050 ⇦, v skladu s katero se energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost obravnava kot svoj vir energije. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ ⇨ je krovno načelo, ki ⇦ bi ga bilo treba upoštevati ⇨ v vseh sektorjih, tudi tistih, ki ne spadajo v energetski sistem, in sicer na vseh ravneh, tudi v finančnem sektorju. Rešitve energijske učinkovitosti bi bilo treba upoštevati kot prvo možnost izbire pri odločitvah o politikah, načrtovanju in naložbah, ⇦ pri določanju novih pravil za stran ponudbe in na drugih področjih politike. ⇨ Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo sicer treba uporabljati brez poseganja v druge zakonske obveznosti, cilje in načela, vendar tudi te obveznosti, cilji in načela ne bi smeli biti ovira za njegovo uporabo ali razlog za izjemo od njegove uporabe. ⇦ Komisija bi morala zagotoviti, da bosta lahko energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost in odzivanje na strani povpraševanja pod enakimi pogoji konkurirala proizvodnim zmogljivostim. Energetsko učinkovitost je treba upoštevati pri vseh odločitvah glede načrtovanja energetskih sistemov ali glede financiranja. Izboljšati jo je treba vedno, ko je to bolj stroškovno učinkovito kot enakovredne rešitve na strani ponudbe. ⌦ To bi ⌫ To  bi pomagati izkoristiti številne prednosti, ki jih ima energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost za Unijo, zlasti za državljane in podjetja. ⇨ Izvajanje ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti bi moralo biti tudi prednostna naloga pri blažitvi energijske revščine. ⇦

🡻 2018/2002 uvodna izjava 3

⇨ novo

(12)Energijsko učinkovitost bi bilo treba priznati za ključni element in prednostni vidik v prihodnjih odločitvah o naložbah v energetsko infrastrukturo Unije. ⇨ Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo treba uporabljati predvsem ob upoštevanju pristopa sistemske učinkovitosti in družbenega vidika. Tako bi moralo biti v pomoč pri povečanju učinkovitosti posameznih sektorjev končne porabe in celotnega energetskega sistema. Uporaba tega načela bi morala podpirati tudi naložbe v energijsko učinkovite rešitve, ki prispevajo k okoljskim ciljem iz Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta 54 . ⇦

⇩ novo

(13)Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je bilo opredeljeno v Uredbi (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta 55 in je v središču strategije o povezovanju energetskega sistema 56 . Čeprav načelo temelji na stroškovni učinkovitosti, ima njegova uporaba širše posledice, ki so glede na okoliščine lahko različne Komisija je pripravila posebne smernice o delovanju in uporabi tega načela, v katerih so predlagana posebna orodja in primeri uporabe v različnih sektorjih. Izdala je tudi priporočilo državam članicam, ki izhaja iz zahtev te direktive in poziva h konkretnemu ukrepanju v zvezi z uporabo tega načela.

(14)Da bi načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ učinkovalo, ga morajo vsi odločevalci dosledno uporabljati pri vseh zadevnih odločitvah o politikah, načrtovanju in večjih naložbah (tj. naložbah velikega obsega z vrednostjo nad 50 milijonov EUR na naložbo ali 75 milijonov EUR pri projektih prometne infrastrukture), ki vplivajo na porabo energije ali oskrbo z njo. Za ustrezno uporabo načela so potrebni pravilna metodologija analize stroškov in koristi, vzpostavitev omogočitvenih pogojev za energijsko učinkovite rešitve in ustrezno spremljanje. Elastičnost na strani povpraševanja lahko prinese precejšnje koristi odjemalcem in širši družbi, izboljša učinkovitost energetskega sistema in zniža stroške energije, npr. z znižanjem stroškov obratovanja sistema, ki ima za posledico nižje pristojbine za vse odjemalce. Države članice bi morale v svojih prizadevanjih za večjo učinkovitost povezanega energetskega sistema pri uporabi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ upoštevati morebitne koristi prožnosti na strani povpraševanja in, kjer je ustrezno, razmisliti o prilagajanju odjema, shranjevanju energije in pametnih rešitvah.

(15)Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo treba vselej uporabljati sorazmerno, zahteve iz te direktive pa ne bi smele povzročati prekrivanja ali nasprotja med obveznostmi držav članic, kadar uporabo tega načela neposredno zagotavlja druga zakonodaja. To bi lahko veljalo za projekte skupnega interesa s seznama Unije v skladu s [členom 3 revidirane uredbe o TEN-E], v katerem se uvaja zahteva za upoštevanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri razvoju in oceni teh projektov.

(16)Pravičen prehod na podnebno nevtralno Unijo do leta 2050 je osrednjega pomena za evropski zeleni dogovor. Energijska revščina je osrednji pojem, ki je konsolidiran v zakonodajnem svežnju z naslovom „Čista energija za vse Evropejce“ in je namenjen lajšanju pravičnega energetskega prehoda. Komisija je v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 in Direktivo (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta 57 podala okvirne smernice o primernih kazalnikih za merjenje energijske revščine in opredelitev pojma „znatno število gospodinjstev z energijsko revščino“ 58 . Direktiva (EU) 2019/944 in Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta 59 določata, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo energijske revščine povsod, kjer se ugotovi, da obstaja, vključno z ukrepi, ki rešujejo širši kontekst revščine.

(17)Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi morala najprej koristiti gospodinjstvom z nizkimi in srednjimi dohodki, ranljivim odjemalcem vključno s končnimi porabniki, ljudem, ki jih je prizadela ali jim grozi energijska revščina in ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih. Ukrepe energijske učinkovitosti bi bilo treba prednostno uporabljati za izboljšanje položaja teh posameznikov in gospodinjstev ali za blažitev energijske revščine. Zaradi celostnega pristopa k oblikovanju politik ter izvajanju politik in ukrepov morajo države članice zagotoviti, da druge politike in ukrepov ne bodo imeli škodljivega učinka na te posameznike in gospodinjstva.

(18)Ta direktiva je del širšega okvira politik energijske učinkovitosti, ki obravnava možnosti za energijsko učinkovitost na konkretnih področjih politike, med drugim na področju stavb (Direktiva 2010/31/EU 60 ), izdelkov (Direktiva 2009/125/ES, Uredba (EU) 2017/1369 in Uredba (EU) 2020/740 61 ) in mehanizma upravljanja (Uredba (EU) št. 2018/1999). Te politike so zelo pomembne za doseganje prihrankov energije pri nadomeščanju izdelkov ali gradnji ali obnovi stavb 62 .

🡻 2018/2002 uvodna izjava 4 (prilagojeno)

⇨ novo

(19)Za doseganje ambicioznega cilja povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti je treba odpraviti ovire, da bi olajšali naložbe v ukrepe za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost. ⇨ V podprogramu programa LIFE Prehod na čisto energijo bodo finančna sredstva namenjena podpori razvoja evropske dobre prakse pri izvajanju politik energijske učinkovitosti za odpravo vedenjskih, tržnih in regulativnih ovir za energijsko učinkovitost. ⇦ Korak v to smer je pojasnilo Eurostata z dne 19. septembra 2017 o tem, kako zajeti pogodbe o zagotavljanju prihranka energije v nacionalnih računih, ki odpravlja negotovost in spodbuja uporabo takšnih pogodb.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 5 (prilagojeno)

(20)Evropski svet je 23. in 24. oktobra 2014 podprl 27-odstotni cilj za povečanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti na ravni Unije do leta 2030, ki bo pregledan do leta 2020, pri čemer bo upoštevan 30-odstotni cilj na ravni Unije. Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 15. decembra 2015 z naslovom „Evropski energetski uniji naproti“ pozval Komisijo, naj oceni tudi, ali bi bilo mogoče v istem obdobju uresničiti 40-odstotni cilj za povečanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti. Zato je primerno spremeniti Direktivo 2012/27/EU, da se jo prilagodi perspektivi za leto 2030.

⇩ novo

(21)Po projekcijah bi ciljna vrednost Unije za energijsko učinkovitost za leto 2030 v višini 32,5 % in drugi instrumenti politike iz obstoječega okvira do leta 2030 prinesli okrog 45-odstotno zmanjšanje emisij TGP 63 . Za višjo ambicijo 55-odstotnega zmanjšanja emisij TGP do leta 2030 je v oceni učinka načrta za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030 ocenjeno, kakšna raven prizadevanj bi bila potrebna na različnih področjih politike. Ugotovljeno je bilo, da bi glede na izhodiščno vrednost doseganje ciljne vrednosti za emisije TGP na stroškovno učinkovit način pomenilo, da je treba porabo končne energije zmanjšati za najmanj 36–37 %, porabo primarne energije pa za 39–41 %.

(22)Ciljna vrednost za energijsko učinkovitost je bila prvotno določena in izračunana z uporabo projekcij iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2007 kot izhodiščne vrednosti. Zaradi spremembe v Eurostatovi metodologiji izračuna energijske bilance in izboljšav v poznejših projekcijah na podlagi modeliranja je potrebna sprememba izhodiščne vrednosti. Zato je ob enakem pristopu za določitev ciljne vrednosti, tj. tako, da ga primerjamo s projekcijami prihodnje izhodiščne vrednosti, ciljna vrednost Unije za energijsko učinkovitost za leto 2030 določena v primerjavi s projekcijami iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2020, v katerih so upoštevani nacionalni prispevki iz nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Zaradi te posodobljene ciljne vrednosti bo morala Unija v letu 2030 svojo ambicijo glede energijske učinkovitosti povečati še za najmanj 9 % v primerjavi z ravnjo prizadevanj iz referenčnega scenarija iz leta 2020. Novi način izražanja ravni ambicij za ciljne vrednosti Unije ne vpliva na dejansko raven prizadevanj, ki je potrebna, in ustreza zmanjšanju za 36 % pri porabi končne energije oziroma za 39 % pri porabi primarne energije v primerjavi s projekcijami za leto 2030 iz referenčnega scenarija iz leta 2007.

(23)Metodologija izračuna porabe končne in primarne energije je sicer skladna z novo Eurostatovo metodologijo, vendar imajo kazalniki, ki se uporabljajo za namen te direktive, drugačen obseg, saj pri ciljni vrednosti za končno energijo izključujejo toploto okolice in vključujejo porabo energije v mednarodnem letalstvu. Uporaba novih kazalnikov pomeni tudi, da so spremembe porabe energije v plavžih zdaj upoštevane samo v porabi primarne energije.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 6 (prilagojeno)

⇨ novo

(24)Da mora Unija doseči svoje cilje povečanja ⇨ Potrebo po izboljšanju ⇦ energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti na ravni Unije, izražene ⇨ bi bilo treba izraziti ⇦ v porabi primarne in/ali končne energije, bi bilo treba jasno določiti v obliki vsaj 32,5-odstotenga cilj za leto 2030. Projekcije iz leta 2007 so pokazale, da bo leta 2030 poraba primarne energije 1887 Mtoe in poraba končne energije 1416 Mtoe. 32,5 -odstotno zmanjšanje leta 2030 pa bi pomenilo 1273 Mtoe oziroma 956 Mtoe. Ta cilj, ki je po naravi enak cilju Unije za leto 2020, bi morala Komisija oceniti do leta 2023, in sicer z namenom, da ga popravi navzgor, če bi se bistveno znižali stroški ali če bi bilo to potrebno za to, da Unija izpolni svoje mednarodne zaveze glede razogljičenja. ⇨ ki jo je treba doseči v letu 2030, označevati pa mora dodatno raven prizadevanj, ki je potrebna v primerjavi z že veljavnimi ukrepi ali ukrepi, načrtovanimi v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Po projekcijah v referenčnem scenariju iz leta 2020 je treba v letu 2030 doseči 864 Mtoe porabe končne energije in 1124 Mtoe porabe primarne energije (brez toplote okolice in z mednarodnim letalstvom). Dodatno zmanjšanje za 9 % v letu 2030 prinaša 787 Mtoe oziroma 1023 Mtoe. To v primerjavi z letom 2005 pomeni, da bi bilo treba porabo končne energije v Uniji zmanjšati za približno 23 %, porabo primarne energije pa za približno 32 %. ⇦ Za leti 2020 in 2030 na ravni držav članic ni predvidenih zavezujočih ciljev in ⇨ države članice bi morale svoj prispevek k doseganju ciljne vrednosti Unije za energijsko učinkovitost določiti ob upoštevanju formule iz te direktive. ⇦ Ddržave članice bi morale imeti še naprej proste roke pri določanju svojih nacionalnih prispevkov ⇨ ciljev ⇦, ki temeljijo na porabi primarne ali končne energije, prihrankih primarne ali končne energije ali energetski ⌦ energijski ⌫ intenzivnosti. ⇨ S to direktivo se spreminja način, na katerega bi morale države članice izražati svoj nacionalni prispevek k ciljni vrednosti Unije. Prispevke držav članic k ciljni vrednosti Unije je treba izražati v porabi končne in primarne energije, da bi zagotovili usklajenost in spremljanje napredka. ⇦ Države članice bi morale svoje nacionalne okvirne prispevke k energetski učinkovitosti določiti ob upoštevanju, da poraba energije v Uniji leta 2030 ne sme preseči 1273 Mtoe primarne energije in/ali 956 Mtoe končne energije. To pomeni, da bi se morala poraba primarne energije v Uniji v primerjavi z ravnjo iz leta 2005 zmanjšati za 26 %, poraba končne energije pa za 20 %. Napredek pri doseganju ciljev Unije za leto 2030 je treba redno ocenjevati, kar je določeno v Uredbi (EU) 2018/1999.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 13 (prilagojeno)

⇨ novo

(25)Zaželeno je, da se cilj povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti za 20 % doseže kot rezultat skupnega izvajanja konkretnih nacionalnih in evropskih ukrepov, ki spodbujajo energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost na različnih področjih. Države članice bi morale določiti okvirne nacionalne cilje, sisteme in programe ⇨ politike in ukrepe ⇦ za povečanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti. Komisija bi morala te ⇨ politike in ukrepe ⇦ cilje in individualna prizadevanja posamezne države članice oceniti skupaj s podatki o doseženem napredku ter tako presoditi, kakšna je verjetnost izpolnitve splošnega cilja Unije in v kakšnem obsegu individualna prizadevanja zadostujejo za izpolnitev skupnega cilja. Komisija bi morala zato z revidiranim zakonodajnim okvirom in v procesu Evropa 2020 pozorno spremljati izvajanje nacionalnih programov za energetsko učinkovitost. Države članice bi morale imeti možnost, da pri določanju okvirnih nacionalnih ciljev povečanja energetske učinkovitosti upoštevajo nacionalne okoliščine, ki vplivajo na porabo primarne energije, kot so še neizkoriščene možnosti za stroškovno učinkovit prihranek energije, spremembe pri uvozu in izvozu energije, razvoj vseh obnovljivih virov energije, jedrska energija, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida in zgodnje ukrepanje. Pri oblikovanju modelov bi se morala Komisija o predpostavkah modelov in njihovih predhodnih rezultatih pravočasno in pregledno posvetovati z državami članicami. Potrebni so izboljšani modeli učinkov ukrepov za energetsko učinkovitost ter razpoložljivosti in učinkovitosti tehnologij.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 14 (prilagojeno)

V Direktivi 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov 64 je ugotovljeno, da je za Ciper in Malto zaradi njune otoške in obrobne narave letalstvo temeljni način prevoza tako za njune državljane kot tudi za gospodarstvo. To ima za Ciper in Malto za posledico nesorazmerno visoko bruto končno porabo energije v nacionalnem letalstvu, ki je več kot trikratno povprečje Skupnosti za leto 2005, kar pomeni, da trenutne tehnične in regulativne omejitve nanju vplivajo nesorazmerno.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 15 (prilagojeno)

⇨ novo

(26)Skupni obseg javne porabe znaša 19 % bruto domačega proizvoda Unije. ⇨ Javni sektor prispeva okrog 5–10 % skupne porabe končne energije v Uniji. Letni izdatki javnih organov znašajo približno 1,8 bilijona EUR. To pomeni okrog 14 % bruto domačega proizvoda Unije. ⇦ Zato je javni sektor pomemben dejavnik pri spodbujanju preusmeritve trga k učinkovitejšim izdelkom, stavbam in storitvam ter pri spreminjanju vedenja državljanov in podjetij pri porabi energije. Poleg tega se lahko z manjšo porabo energije na podlagi ukrepov za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti sprostijo javna sredstva za druge namene. Javni organi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni bi morali biti zgled energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 16 (prilagojeno)

Ob upoštevanju dejstva, da je v sklepih Sveta z dne 10. junija 2011 o načrtu za energetsko učinkovitost 2011 poudarjeno, da stavbe predstavljajo 40 % končne porabe energije v Uniji, in da bi izkoristili priložnosti za rast in zaposlovanje v obrtnem in gradbenem sektorju ter proizvodnji gradbenih proizvodov in strokovnih dejavnostih (npr. arhitektura, svetovanje in inženiring), bi morale države članice za čas po letu 2020 opredeliti dolgoročno strategijo za spodbujanje naložb v prenovo stanovanjskih in poslovnih stavb, s čimer bi izboljšali energetsko učinkovitost stavbnega fonda. Navedena strategija bi morala obravnavati stroškovno učinkovite temeljite prenove, ki vodijo v prenovo, ki zmanjša tako dobavljeno kot končno porabo energije stavbe, in to za bistven odstotek v primerjavi z ravnijo pred prenovo, kar omogoči zelo visoko energetsko učinkovitost. Take temeljite prenove bi bilo mogoče izvajati tudi postopno.

⇩ novo

(27)Če naj bi bil javni sektor za zgled drugim, bi si moral postaviti lastne cilje za razogljičenje in energijsko učinkovitost. Izboljšave energijske učinkovitosti v javnem sektorju bi morale odražati prizadevanja, ki so potrebna na ravni Unije. Da bi Unija lahko dosegla ciljno vrednost porabe končne energije, bi morala do leta 2030 zmanjšati porabo končne energije za 19 % v primerjavi s povprečno porabo energije v letih 2017, 2018 in 2019. Obveznost letnega zmanjšanja porabe energije v javnem sektorju za najmanj 1,7 % bi morala zagotoviti, da bo javni sektor odigral svojo zgledno vlogo. Državam članicam je še naprej prepuščena popolna prožnost glede izbire ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti, s katerimi bi dosegli zmanjšanje porabe končne energije. Zahteva za letno zmanjšanje porabe končne energije pomeni manjše upravno breme od določitve metod za merjenje prihrankov energije.

(28)Da bi države članice izpolnile svojo obveznost, bi morale posebno pozornost posvetiti porabi končne energije pri vseh storitvah in v vseh objektih javnih organov. Za določitev obsega naročnikov bi morale države članice uporabiti opredelitev javnih naročnikov iz Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta 65 . To obveznost je mogoče izpolniti z zmanjšanjem porabe končne energije na katerem koli področju javnega sektorja, vključno s prometom, javnimi zgradbami, zdravstvom, prostorskim načrtovanjem, upravljanjem voda in ravnanjem z odpadno vodo, čiščenjem odplak in odpadne vode, ravnanjem z odpadki, daljinskim ogrevanjem in hlajenjem, distribucijo, dobavo in shranjevanjem energije, javno razsvetljavo in načrtovanjem infrastrukture. Da bi zmanjšale upravno breme za javne organe, bi morale države članice vzpostaviti digitalne platforme ali orodja za zbiranje združenih podatkov o porabi v javnih organih, javnosti omogočiti dostop do teh podatkov in jih sporočiti Komisiji.

(29)Države članice bi morale dajati zgled tako, da bi zagotavljale, da se bodo vse pogodbe o zagotavljanju prihranka energije in vsi sistemi upravljanja z energijo v javnem sektorju izvajali skladno z evropskimi ali mednarodnimi standardi ali da se bodo v tistih delih javnega sektorja, ki porabijo veliko energije, v velikem obsegu uporabljali energijski pregledi.

(30)Javne organe pozivamo, da pridobijo podporo subjektov, kot so agencije za trajnostno energijo, po možnosti s sedežem na lokalni ali regionalni ravni. Organizacija teh agencij navadno odraža posamične potrebe javnih organov v določeni regiji ali javnih organov, ki delujejo na določenem področju javnega sektorja. Centralizirane agencije lahko bolje zadovoljujejo potrebe in delujejo učinkoviteje v drugih ozirih, npr. v manjših ali centraliziranih državah članicah ali glede zapletenih ali medregionalnih vidikov, kot je daljinsko ogrevanje in hlajenje. Agencije za trajnostno energijo lahko opravljajo naloge točk VEM v skladu s členom 21. Te agencije so pogosto  pristojne za pripravo lokalnih ali regionalnih načrtov razogljičenja, ki lahko zajemajo še druge ukrepe za razogljičenje, kot je zamenjava ogrevalnih kotlov na fosilna goriva, in za podporo javnim organom pri izvajanju politik v zvezi z energijo. Agencije za trajnostno energijo ali drugi subjekti, ki pomagajo regionalnim in lokalnim upravnim organom, lahko imajo jasne pristojnosti, cilje in vire na področju trajnostne energije. Agencije za trajnostno energijo bi lahko spodbudili, da razmislijo o pobudah v okviru Konvencije županov, v kateri sodelujejo organi lokalne samouprave, ki so se prostovoljno zavezali za izvajanje podnebnih in energetskih ciljev Unije, ter druge obstoječe pobude v ta namen. Načrte razogljičenja bi bilo treba povezati z ozemeljskimi razvojnimi načrti in upoštevati celovito oceno, ki bi jo morale opraviti države članice.

(31)Države članice bi morale podpirati javne organe pri načrtovanju in uvajanju ukrepov izboljšanja energijske učinkovitosti, tudi na regionalni in lokalni ravni, z dajanjem smernic za spodbujanje priložnosti za razvijanje sposobnosti in usposabljanje ter sodelovanja med javnimi organi, tudi med agencijami. V ta namen bi države članice lahko vzpostavile nacionalne strokovne centre za zapletena vprašanja, kot je svetovanje lokalnim ali regionalnim energetskim agencijam glede daljinskega ogrevanja in hlajenja.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 17 (prilagojeno)

⇨ novo

(32)Povečati je treba stopnjo prenove stavb, saj je obstoječ stavbni fond največji posamezni sektor, v katerem bi bilo mogoče doseči prihranek energije. ⇨ Stavbe in promet so poleg industrije glavni porabniki energije in glavni vir emisij 66 . Stavbe prispevajo okrog 40 % skupne porabe energije v Uniji in 36 % toplogrednih plinov iz energije v Uniji 67 . V sporočilu Komisije z naslovom Val prenove 68 je obravnavan dvojni izziv energijske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter cenovne dostopnosti v stavbnem sektorju, njegov cilj pa je podvojiti stopnjo prenavljanja. Poudarek v njem je na stavbah z najslabšo učinkovitostjo, energijski revščini in javnih stavbah. ⇦ Poleg tega so stavbe ključne za doseganje cilja Unije v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov za 80–95 ⇨ doseganjem podnebne nevtralnosti ⇦ do leta 2050 v primerjavi z letom 1990. Stavbe v lasti javnih organov predstavljajo znaten delež stavbnega fonda in so zelo opazne v javnem življenju. Zato je primerno določiti letno stopnjo prenove stavb v lasti in rabi osrednje vlade ⇨ javnih organov ⇦ na ozemlju države članice, da bi se izboljšala njihova energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost. ⇨ Države članice pozivamo, da določijo višjo stopnjo prenavljanja, če je to stroškovno učinkovito v okviru prenove njihovega stavbnega fonda, v skladu s svojo dolgoročno strategijo prenove ali nacionalnimi programi prenove. ⇦ Stopnja prenove ne bi smela posegati v obveznosti v zvezi s skoraj nič-energijskimi ⌦ ničenergijskimi ⌫ stavbami ⌦ (NZEB) ⌫ iz Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb 69 . ⇨ Pri naslednjem pregledu Direktive 2010/31/EU bi morala Komisija oceniti napredek držav članic pri prenovi javnih stavb. Razmisliti bi morala o podaji zakonodajnega predloga o reviziji stopnje prenove, v katerem bi bil upoštevan napredek držav članic, bistven gospodarski ali tehnični razvoj ali po potrebi Unijine zaveze za razogljičenje in ničelno onesnaževanje. ⇦ Obveznost prenove stavb osrednje vlade ⇨ javnih organov ⇦ v tej direktivi dopolnjuje navedeno direktivo, v skladu s katero morajo države članice zagotoviti, da se pri večji prenovi obstoječih stavb izboljša njihova energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost in te izpolnjujejo minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti ⌦ zahteve ⌫ glede ⇨ NZEB ⇦. Države članice bi morale imeti možnost sprejeti alternativne stroškovno učinkovite ukrepe, s katerimi dosežejo enako izboljšanje energetske učinkovitosti stavb osrednje vlade. Obveznost prenove tlorisne površine stavb osrednje vlade bi morala veljati za upravne oddelke, ki so pristojni na celotnem ozemlju države članice. Če v posamezni državi članici za določeno področje pristojnosti ni ustreznega upravnega oddelka, ki bi bil pristojen na celotnem ozemlju, bi morala obveznost veljati za tiste upravne oddelke, ki so skupaj pristojni na celotnem ozemlju te države članice.

⇩ novo

(33)Da bi lahko države članice določile stopnjo prenavljanja, morajo imeti pregled nad stavbami, ki ne dosegajo ravni skoraj ničelne porabe energije. Zato bi morale objaviti in posodabljati evidenco javnih stavb v okviru splošne podatkovne zbirke energijskih izkaznic. Ta evidenca bi morala omogočati tudi zasebnim akterjem, vključno s podjetji za energetske storitve, da predlagajo rešitve za prenovo, ki jih lahko zbere opazovalnica za stavbni fond Unije.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 18

⇨ novo

(34)⇨ Leta 2020 več kot polovica svetovnega prebivalstva živi na mestnih območjih. Do leta 2050 naj bi ta delež dosegel 68 % 70 . Poleg tega bo treba polovico mestne infrastrukture do leta 2050 šele zgraditi 71 . Mesta in mestna območja so središča gospodarske dejavnosti, ustvarjanja znanja, inovacij in novih tehnologij. Vplivajo na kakovost življenja državljanov, ki živijo ali delajo v njih. Države članice bi morale tehnično in finančno podpirati mestne skupnosti. ⇦ Več občin in drugih javnih organov v državah članicah je že uvedlo celostne pristope k varčevanju in oskrbi z energijo, na primer z akcijskimi načrti za trajnostno energijo, kot so načrti, pripravljeni v okviru pobude Konvencije županov, ter celostne mestne pristope, ki zajemajo več kot le posamezne posege pri stavbah ali načinih prevoza.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 19 (prilagojeno)

⇨ novo

(35)Osrednje vlade ⇨ Javni naročniki in naročniki ⇦, ki oddajajo javna naročila gradenj, blaga ali storitev, bi moralie dajati zgled pri nakupu nekaterih izdelkov in storitev ter nakupu in najemanju stavb ter sprejemati energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovite odločitve o nakupu, ⇨ uporabljati pa bi morali tudi načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, tudi pri tistih javnih naročilih in koncesijah, za katere v Prilogi IV niso navedene posebne zahteve ⇦. To bi se moralo uporabljati za upravne oddelke, ki so pristojni za celotno ozemlje države članice. Če v posamezni državi članici za določeno področje pristojnosti ni ustreznega upravnega oddelka, ki bi bil pristojen na celotnem ozemlju, bi morala obveznost veljati za tiste upravne oddelke, ki so skupaj pristojni na celotnem ozemlju te države članice. Vendar to ne bi smelo vplivati na določbe direktiv Unije o javnem naročanju. ⇨ Države članice bi morale odpraviti ovire za javno naročanje v državi članici ali čezmejne ovire, če je mogoče tako zmanjšati stroške, doseči večje koristi notranjega trga z ustvarjanjem poslovnih priložnosti za dobavitelje in ponudnike energetskih storitev. ⇦

⇩ novo

(36)Vsi javni subjekti, ki vlagajo javna sredstva preko javnega naročanja, bi morali biti za zgled pri oddaji naročil in koncesij z izbiro izdelkov, storitev, gradbenih del in stavb z največjo energijsko učinkovitostjo, tudi pri tistih naročilih, za katere ne veljajo posebne zahteve iz Direktive 2009/30/ES. V tej zvezi je treba v vseh postopkih oddaje naročila za javna naročila in koncesije z vrednostjo nad mejnimi vrednostmi iz členov 6 in 7 Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta 72 , člena 2(1) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta 73 , ter členov 3 in 4 Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta upoštevati energijsko učinkovitost izdelkov, stavb in storitev, ki jih določa zakonodaja Unije ali nacionalna zakonodaja, pri čemer je treba v postopkih oddaje naročila prednostno upoštevati načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“.

(37)Pomembno je tudi, da države članice spremljajo, kako javni naročniki in naročniki upoštevajo zahteve glede energijske učinkovitosti pri naročanju izdelkov, stavb, gradbenih del in storitev, in sicer tako, da zagotavljajo, da se javnosti omogoči dostop do informacij o učinku uspešnih ponudb na energijsko učinkovitost nad pragovi iz direktiv o javnem naročanju. Tako lahko deležniki in državljani ocenjujejo vlogo javnega sektorja pri preglednem zagotavljanju uveljavljanja načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v javnem naročanju.

(38)V evropskem zelenem dogovoru je priznana vloga krožnega gospodarstva pri prispevanju k splošnim ciljem Unije za razogljičenje. Javni sektor lahko k tem ciljem prispeva z izkoriščanjem svoje kupne moči tako, da, kjer je ustrezno, z ustreznimi orodji za zelena javna naročila izbira okolju prijazne izdelke, stavbe, storitve in gradbena dela ter tako pomembno prispeva k zmanjšanju porabe energije in okoljskim učinkom.

(39)Pomembno je, da države članice nudijo potrebno podporo javnim organom pri uvajanju zahtev glede energijske učinkovitosti v javno naročanje in, če je ustrezno, pri uporabi zelenih javnih naročil, in sicer tako, da jim nudijo potrebne smernice in metodologije za izvajanje ocen stroškov skozi celoten življenjski cikel ter okoljskih učinkov in stroškov. Dobro zasnovana orodja, zlasti digitalna, naj bi omogočila lažje postopke za oddajo javnega naročila in zmanjšala upravne stroške, zlasti v manjših državah članicah, ki morda nimajo zadostnih zmogljivosti za pripravo razpisov. V zvezi s tem bi morale države članice dejavno spodbujati uporabo digitalnih orodij in sodelovanje med javnimi naročniki, tudi čezmejno, za izmenjavo dobrih praks.

(40)Glede na to, da stavbe prispevajo emisije toplogrednih plinov pred obdobjem uporabe in po njem, bi morale države članice upoštevati tudi emisije toplogrednih plinov iz stavb skozi celoten življenjski cikel. To spada v okvir prizadevanj za to, da bi v okviru zgledne vloge javnega sektorja namenili več pozornosti učinkovitosti skozi celoten življenjski cikel, vidikom krožnega gospodarstva in okoljskim vidikom . Javno naročanje je lahko torej priložnost za reševanje vprašanja ogljika, vgrajenega v stavbah, skozi njihov življenjski cikel. V tej zvezi lahko javni naročniki kot pomembni akterji ukrepajo v postopkih za oddajo javnega naročila z nakupom novih stavb, ki rešujejo vprašanje potenciala globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel.

(41)S potencialom globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel se merijo emisije toplogrednih plinov, povezane s stavbami v različnih fazah njihovega življenjskega cikla. Zato se z njim meri skupen prispevek stavbe k emisijam, ki povzročajo podnebne spremembe. To se včasih imenuje „ocena ogljičnega odtisa“ ali „merjenje ogljika v celotni življenjski dobi“. V njem so emisije CO2, vsebovane v gradbenih materialih, povezane s posrednimi in neposrednimi emisijami CO2 v fazi uporabe. Stavbe so pomembna banka materialov, saj več desetletij služijo kot skladišče ogljično intenzivnih virov, zato je pomembno preučiti zasnove, ki omogočajo ponovno uporabo v prihodnosti in recikliranje ob koncu obdobja uporabe.

(42)Potencial globalnega segrevanja se izraža kot številčni kazalnik v kgCO2e/m² (notranje uporabne tlorisne površine) za vsako fazo življenjskega cikla kot enoletno povprečje 50-letnega obdobja iz referenčne študije. Izbira podatkov, opredelitev scenarija in izračuni se izvedejo v skladu s standardom EN 15978. Obseg uporabe elementov stavb in tehnične opreme je določen v kazalniku 1.2 skupnega okvira EU za trajnostne gradnje (Level(s)). Če obstaja nacionalno orodje za izračun ali če se zahteva za razkritja ali pridobitev gradbenega dovoljenja, bi morala biti omogočena uporaba tega orodja za zagotavljanje zahtevanih informacij. Možna bi morala biti tudi uporaba drugih orodij za izračunavanje, če izpolnjujejo minimalna merila iz skupnega okvira EU za trajnostne gradnje.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 20 (prilagojeno)

Ocena o možnosti uvedbe sistema „belega certifikata“ na ravni Unije je pokazala, da bi se s takšnim sistemom v sedanjih okoliščinah ustvarili čezmerni upravni stroški ter da obstaja tveganje, da bi se prihranek energije skoncentriral v nekaterih državah članicah in ne bi bil dosežen po vsej Uniji. Cilj takega sistema na ravni Unije bi lahko vsaj v tej fazi bolje dosegli z nacionalnimi sistemi obveznosti energetske učinkovitosti za javne energetske službe ali drugimi alternativnimi ukrepi politike, ki bi zagotovili enak prihranek energije. Primerno je, da se raven ciljev takšnih sistemov določi v skupnem okviru na ravni Unije, hkrati pa se državam članicam zagotovi zadostna prožnost, da lahko v celoti upoštevajo nacionalno organizacijo udeležencev na trgu, posebno okolje energetskega sektorja in navade končnih odjemalcev. Skupni okvir bi moral javnim energetskim službam omogočiti, da energetske storitve ponujajo vsem končnim odjemalcem, ne le odjemalcem, katerim prodajajo energijo. Tako se izboljša konkurenca na energetskem trgu, saj lahko javne energetske službe s ponudbo dodatnih energetskih storitev zagotovijo, da se njihov produkt loči od drugih. Skupni okvir bi moral državam članicam omogočiti, da v svoj nacionalni sistem vključijo zahteve, ki so namenjene izpolnitvi socialnih ciljev, s čimer bi se zlasti zagotovilo, da večja energetska učinkovitost koristi tudi ranljivim odjemalcem. Države članice bi morale na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določiti, za katere distributerje energije ali podjetja za maloprodajo energije bi morala veljati obveznost, da dosežejo cilj prihranka končne energije iz te direktive.

Države članice bi zlasti morale imeti možnost, da te obveznosti ne naložijo malim distributerjem energije in malim podjetjem za maloprodajo energije ter malim energetskim sektorjem, s čimer bi se izognile nesorazmernm upravnim obremenitvam. V sporočilu Komisije z dne 25. junija 2008 so določena načela, ki bi jih morale upoštevati države članice, ki se odločijo, da te možnosti ne bodo uporabile. Zavezane strani, za katere velja nacionalni sistem obveznosti energetske učinkovitosti, bi lahko svoje obveznosti izpolnile tudi, če bi enak znesek, kot je znesek naložb, zahtevanih v nacionalnem sistemu obveznosti, letno prispevale v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, s čimer bi podprli tudi nacionalne pobude za energetsko učinkovitost.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 21 (prilagojeno)

Ob upoštevanju splošne zahteve po ponovni vzpostavitvi vzdržnosti javnih financ in fiskalni konsolidaciji bi se morala pri izvajanju posebnih ukrepov, ki sodijo v področje uporabe te direktive, na ravni držav članic ustrezna pozornost nameniti stroškovni učinkovitosti pri izvajanju ukrepov energetske učinkovitosti na podlagi primerne ravni analize in ocen.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 22 (prilagojeno)

Zahteva po prihranku pri letni prodaji energije končnim odjemalcem glede na skupno količino prodane energije ne omejuje prodaje ali porabe energije. Države članice bi morale imeti možnost, da za izračun prodane energije končnim odjemalcem izključijo celotno količino prodane energije ali del količine prodane energije, ki se uporablja za industrijske dejavnosti, navedene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti 74 , saj so nekateri sektorji ali podsektorji teh dejavnosti lahko izpostavljeni znatnemu tveganju premestitve emisij CO2. Ustrezno je, da so države članice seznanjene s stroški sistemov, da bi lahko pravilno ocenile stroške ukrepov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 23 (prilagojeno)

Brez poseganja v zahteve iz člena 7 lahko vsaka država članica z namenom zmanjšanja upravne obremenitve vse posamezne ukrepe politike za izvajanje člena 7 združi v celostni nacionalni program energetske učinkovitosti.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 7

⇨ novo

(43)⇨ Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta 75 ureja obrate, ki prispevajo k proizvodnji energije ali uporabljajo energijo v proizvodne namene, informacije o energiji, ki je bila uporabljena ali proizvedena v obratu, pa morajo biti vključene v vloge za integrirano dovoljenje (člen 12(1)(b)). Poleg tega člen 11 navedene direktive določa, da je učinkovita uporaba energije eno od glavnih načel, ki urejajo osnovne obveznosti operaterja, in eno od meril za določanje najboljših razpoložljivih tehnik v skladu s Prilogo III Direktive 2010/75/EU. ⇦ Na učinkovitost delovanja energetskih sistemov v danem trenutku vplivajo možnosti nemotenega in prožnega dovajanja energije iz različnih virov – z različno vztrajnostjo in različnimi zagonskimi časi – v omrežje. S povečanjem učinkovitosti bo mogoče bolje izkoristiti energijo iz obnovljivih virov.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 8 (prilagojeno)

(44)Izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti lahko prispeva k boljšim gospodarskim rezultatom. Države članice in Unija bi si morale prizadevati zmanjšati porabo energije ne glede na stopnjo gospodarske rasti.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 10 (prilagojeno)

⇨ novo

(45)Glede na podnebni in energetski okvir za leto 2030 bi bilo treba Oobveznost prihranka energije, določeno sz ⌦ to ⌫ dDirektivo 2012/27/EU, ⇨ bi bilo treba povečati in ⇦ ⌦ jo uporabljati tudi po letu ⌫ 2020 ⇨ 2030 ⇦. To podaljšanje bi vlagateljem zagotovilo večjo stabilnost ⌦ vlagateljem zagotavlja ⌫ stabilnost, kar bi spodbudilo dolgoročne naložbe in dolgoročne ukrepe za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, kot je temeljita prenova stavb z dolgoročnim ciljem olajšanja stroškovno učinkovite pretvorbe obstoječih stavb v skoraj nič-energijske ⌦ ničenergijske ⌫ stavbe. Obveznost prihranka energije ima pomembno vlogo pri spodbujanju rasti, in ustvarjanju delovnih mest ⇨ konkurenčnosti in blažitvi energijske revščine ⇦ na lokalni ravni, in bi jih bilo treba ohraniti ⌦ Morala bi ⌫ ohraniti zagotovitli, da bo Unija lahko dosegla svoje energetske in podnebne cilje z ustvarjanjem novih priložnosti, ter pretrgali povezavo med porabo energije in rastjo. Sodelovanje z zasebnim sektorjem je pomembno, da se oceni, pod kakšnimi pogoji bi lahko pritegnili zasebne naložbe v projekte energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, ter razvili nove prihodkovne modele za inovacije na področju energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 11 (prilagojeno)

(46)Ukrepi za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti pozitivno vplivajo tudi na kakovost zraka, saj energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitejše stavbe prispevajo k zmanjšanju povpraševanja po gorivih za ogrevanje, vključno s trdimi gorivi. Ukrepi za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost zato prispevajo k izboljšanju kakovosti notranjega in zunanjega zraka ter stroškovno učinkovitemu doseganju ciljev politike Unije glede kakovosti zraka, kot je določeno zlasti z Direktivo (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta 76 .

🡻 2018/2002 uvodna izjava 12 (prilagojeno)

⇨ novo

(47)Države članice morajo v celotnem obdobju obveznosti 2021 ⌦ do leta ⌫ 2030 doseči skupni prihranek končne porabe energije, ki ustreza novemu letnemu prihranku v višini vsaj 0,8 % porabe končne energije ⇨ do 31. decembra 2023, od 1. januarja 2024 pa vsaj [xx] % ⇦. To zahtevo bi bilo mogoče izpolniti z novimi ukrepi politike, ki se sprejmejo v novem obdobju obveznosti od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030, ali z novimi posameznimi ukrepi, ki so rezultat ukrepov politik, sprejetih med ali pred prejšnjim obdobjem, pod pogojem, da se posamezni ukrepi, ki zagotovijo prihranke energije, uvedejo v ⌦ naslednjem ⌫novem obdobju. Države članice bi morale imeti možnost v ta namen uporabiti sisteme obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti ali alternativne ukrepe politike ali oboje. Poleg tega bi morale države članice imeti na voljo različne možnosti, ki bi jim omogočile prožnost pri izbiri načina za izračun količine svojega prihranka energije – med drugim bi se lahko odločile, ali bodo energijo, ki se porabi za prevoz, v celoti ali deloma vključile v osnovo za izračun –, in omogočile, da je zahtevani skupni prihranek končne porabe energije enak novemu letnemu prihranku v višini vsaj 0,8 %.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 13 (prilagojeno)

⇨ novo

(48)Nesorazmerno bi bilo, če bi takšna zahteva veljala za Ciper in Malto. Ti dve majhni otoški državi članici imata poseben energetski trg, na katerem je med drugim samo en distributer električne energije, na njem ni omrežij zemeljskega plina ter sistemov daljinskega ogrevanja in daljinskega hlajenja, podjetja za distribucijo nafte pa so majhna, zato je razpon ukrepov, ki so na voljo za doseganje obveznega prihranka energije, omejen. Te posebnosti so še izrazitejše zaradi majhne velikosti energetskih trgov v teh državah članicah. Zato ⇨ V obdobju od leta 2021 do 31. decembra 2023 ⇦ bi se moralo do Cipra in Malte zahtevati le, da dosežeta skupni prihranek končne porabe energije ⌦ pri končni porabi ⌫ , ki je enak novemu prihranku v višini 0,24 % porabe končne energije ⌦ samo ⌫ za obdobje od 2021 do 2030. ⇨ Ta individualna stopnja prihrankov bi se morala nehati uporabljati od 1. januarja 2024. ⇦

🡻 2018/2002 uvodna izjava 14 (prilagojeno)

⇨ novo

(49)Kadar uporabljajo ⌦ Ob uporabi ⌫ sistemae obveznosti, bi morale države članice med ⇨ operaterji prenosnih sistemov, ⇦ distributerji energije, podjetji za maloprodajo energije in distributerji ali podjetji za maloprodajo goriva za prevoz na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določiti zavezane strani. Določitev nekaterih kategorij teh dobaviteljev ali trgovcev na drobno ali njihovo izvzetje se ne bi smelo šteti za nezdružljivo z načelom nediskriminacije. Zato se lahko države članice same odločijo, ali bodo te ⇨ operaterje prenosnih sistemov, ⇦ ⌦ distributerje ⌫ dobavitelje in prodajalce na drobno ali samo nekatere kategorije dobaviteljev ali prodajalcev na drobno določile kot zavezane strani. ⇨ Da bi okrepile moč ranljivih odjemalcev, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, in ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, in jih zaščitile ter da bi ukrepe politike prednostno izvedle pri njih, lahko države članice od zavezanih strani zahtevajo, da dosežejo prihranke energije pri ranljivih odjemalcih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, in ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. V ta namen lahko države članice določijo tudi ciljne vrednosti za zmanjšanje stroškov energije. Zavezane strani bi lahko te ciljne vrednosti dosegle s spodbujanjem uvedbe ukrepov, ki imajo za posledico prihranke energije in finančne prihranke pri računih za energijo, kot je uvedba ukrepov za izolacijo in ogrevanje. ⇦

⇩ novo

(50)Države članice bi morale pri zasnovi ukrepov politike za izpolnitev obveznosti prihrankov energije upoštevati podnebne in okoljske standarde in prednostne naloge Unije ter spoštovati načelo „da se ne škoduje bistveno“ v smislu Uredbe (EU) 2020/852 77 . Ne bi smele spodbujati dejavnosti, ki niso okoljsko trajnostne, kot je uporaba trdnih fosilnih goriv. Namen obveznosti prihrankov energije je okrepiti odziv na podnebne spremembe s spodbudami za države članice za izvajanje kombinacije trajnostnih in čistih politik, ki bo odporna in bo blažila podnebne spremembe. Zato se od prenosa te direktive prihranki energije zaradi ukrepov v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv ne bodo šteli za upravičene prihranke energije na podlagi obveznosti prihrankov energije. To bo omogočilo prihranke energije uskladiti s cilji evropskega zelenega dogovora, načrta za uresničitev podnebnih ciljev in strategije „val prenove“ ter odražalo potrebo po ukrepih, ki jih je ugotovila Mednarodna agencija za energijo v svojem poročilu o ničelnih neto emisijah 78 . Cilj omejitve je spodbuditi države članice, da bi uporabljale javna sredstva samo za trajnostne tehnologije, ki bodo primerne za prihodnost. Pomembno je, da države članice zagotovijo jasen okvir politike in gotovost glede naložb za tržne akterje. Uvedba metodologije izračuna v skladu z obveznostjo prihrankov energije bi morala vsem tržnim akterjem omogočiti, da svoje tehnologije prilagodijo v razumnem roku. Kadar države članice podpirajo uvajanje učinkovitih tehnologij fosilnih goriv ali zgodnje nadomeščanje take tehnologije, npr. s shemami subvencioniranja ali obveznosti glede energijske učinkovitosti, prihranki energije morda ne bodo več upravičeni v okviru obveznosti prihrankov energije. Medtem ko prihranki energije npr. zaradi spodbujanja soproizvodnje na podlagi zemeljskega plina ne bi bili upravičeni, se ta omejitev ne bi uporabljala za posredno uporabo fosilnih goriv, npr. kadar proizvodnja električne energije vključuje proizvodnjo fosilnih goriv. Še naprej bi morali biti upravičeni ukrepi politike, usmerjeni v spremembe vedenja za zmanjšanje porabe fosilnih goriv, npr. preko informacijskih kampanj in okolju prijazne vožnje. Prihranki energije zaradi ukrepov politike, usmerjenih v prenovo stavb, lahko vsebujejo ukrepe, kot je nadomeščanje ogrevalnih sistemov na fosilna goriva skupaj z izboljšavami ovoja stavb, ki bi morali biti omejeni na tehnologije, ki omogočajo doseganje zahtevanih prihrankov energije v skladu z nacionalnimi gradbenimi predpisi, ki veljajo v državi članici. Kljub temu bi morale države članice spodbujati nadgradnjo ogrevalnih sistemov v okviru celovite energetske prenove v skladu z dolgoročnim ciljem ogljične nevtralnosti, tj. zmanjšanje povpraševanja po ogrevanju in zadovoljevanje preostalega povpraševanja po ogrevanju z brezogljičnim virom energije.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 15 (prilagojeno)

⇨ novo

(51)Ukrepi držav članic za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti pri prevozu se lahko upoštevajo pri izpolnjevanju obveznosti glede njihovega prihranka končne porabe energije ⌦ pri končni porabi ⌫. Pri tem gre lahko za namenske politike, ki med drugim spodbujajo učinkovitejša vozila, prehod na kolesarjenje, hojo in javni prevoz, ali za načrtovanje mobilnosti in urbanistično načrtovanje, ki zmanjšujeta potrebo po prevozu. Upoštevajo se lahko tudi sheme za spodbujanje uporabe novih, učinkovitejših vozil, ali politike za spodbujanje prehoda na učinkovitejša goriva ⇨ z znižanimi ravnmi emisij, razen ukrepov politike v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, ⇦ ki zmanjšujejo porabo energije na kilometer, če so skladne s pravili o pomembnosti in dodatnosti iz Priloge V k Direktivi 2012/27/EU, kakor je spremenjena s tejo direktivio. ⇨ Ukrepi politike za spodbujanje uvajanja novih vozil na fosilna goriva se ne bi smeli šteti za upravičene ukrepe v okviru obveznosti prihrankov energije. ⇦ Takšni ukrepi bi morali biti, če je to ustrezno, skladni z nacionalnimi okviri politik držav članic, vzpostavljenimi na podlagi Direktive 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta 79 .

🡻 2018/2002 uvodna izjava 16 (prilagojeno)

(52)Z ukrepi držav članic, sprejetimi na podlagi Uredbe (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta 80 , s katerimi se preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljša energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost, lahko države članice stroškovno učinkovito izpolnijo svojo obveznost glede prihranka energije iz Direktive 2012/27/EU, kakor je spremenjena s as amended by teo Direktiveo.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 17 (prilagojeno)

⇨ novo

(53)Države članice bi morale v svojih sistemih obveznosti imeti možnost, da zavezanim stranem dovolijo, da prispevajo v nacionalni sklad za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, ⇨ ki bi se lahko uporabljal za prednostno izvajanje ukrepov politike pri ranljivih odjemalcih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, in ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, ⇦, ali to od njih zahtevajo, namesto da od njih zahtevajo, da dosežejo količino skupnega prihranka končne porabe energije, ki se zahteva na podlagi člena 87(1) Direktive 2012/27/EU, kakor je spremenjena s teo Direktiveo,

🡻 2018/2002 uvodna izjava 18 (prilagojeno)

⇨ novo

(54)Brez poseganja v člen 7(4) in (5), kot sta vstavljena s to direktivo, bi morale, Ddržave članice in zavezane strani bi morale izkoristiti vsa razpoložljiva sredstva in tehnologije ⇨ , razen v zvezi z uporabo tehnologij neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, ⇦ da bi dosegle zahtevan skupni prihranek končne porabe energije, med drugim s spodbujanjem trajnostnih tehnologij pri učinkovitih sistemih za daljinsko ogrevanje in hlajenje, učinkovite infrastrukture za ogrevanje in hlajenje ter energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledov ali enakovrednih sistemov upravljanja, če so prihranki energije, ki se uveljavljajo, skladni z zahtevami iz člena 87 Direktive 2012/27/EU in Priloge V k navedeni direktivi, kakor je spremenjena s amended by tejo Direktivio. Države članice bi si morale pri oblikovanju in izvajanju alternativnih ukrepov politike prizadevati za veliko mero prožnosti. ⇨ Države članice bi morale spodbujati ukrepe, s katerimi se dosežejo prihranki energije v dolgih življenjskih dobah. ⇦

🡻 2018/2002 uvodna izjava 19 (prilagojeno)

(55)Dolgoročni ukrepi za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost bodo zagotavljali prihranke energije tudi po letu 2020, vendar bi morali za prispevek k cilju povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti Unije za leto 2030 ti ukrepi doseči nove prihranke po letu 2020. Po drugi strani pa se prihranki energije, doseženi po 31. decembru 2020, ne bi smeli upoštevati v skupnem prihranku končne porabe energije ⌦ pri končni porabi ⌫ , zahtevanemih za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 20 (prilagojeno)

⇨ novo

(56)Novi prihranki bi morali biti dodani prihrankom, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, tako da slednji ne bi smeli upoštevati pri izpolnjevanju zahteve glede prihrankov energije. Pri izračunu učinka uvedenih ukrepov bi se morali upoštevati le neto prihranki, ki ustrezajo spremembi porabe energije, ki jo je mogoče neposredno pripisati zadevnemu ukrepu za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, ⇨ ki se izvaja za namen člena 8 te direktive ⇦. Za izračun neto prihrankov bi morale države članice določiti izhodiščni scenarij, ki bi ustrezal razvoju razmer v odsotnosti zadevnega ukrepa. Zadevni ukrep politike bi moral biti ocenjen glede na ta izhodiščni scenarij. Države članice ⇨ bi morale upoštevati minimalne zahteve iz upoštevnega zakonodajnega okvira na ravni Unije in ⇦ bi morale upoštevati, da se lahko v istem obdobju izvedejo drugi ukrepi politike, ki prav tako lahko vplivajo na količino prihrankov energije, in da zato vseh sprememb, zaznanih od uvedbe določenega ukrepa politike, ki se ocenjuje, ni mogoče pripisati zgolj temu ukrepu politike. Ukrepi zavezane, udeležene ali pooblaščene strani bi morali dejansko prispevati k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo, da se izpolni zahteva glede pomembnosti.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 21

⇨ novo

(57)Pomembno je, da se pri obračunavanju prihrankov energije, če je to ustrezno, upoštevajo vsi koraki v energetski verigi, da bi bil potencial za prihranek energije pri prenosu in distribuciji električne energije večji. ⇨ V opravljenih študijah in na posvetovanjih z deležniki se je pokazalo veliko možnosti. Toda fizični in gospodarski pogoji se med državami članicami zelo razlikujejo, včasih celo znotraj več držav članic, operaterjev sistemov pa je zelo veliko. Te okoliščine govorijo v prid decentraliziranemu pristopu v skladu z načelom subsidiarnosti. Nacionalni regulativni organi razpolagajo s potrebnim znanjem, pravnimi pristojnostmi in upravno zmogljivostjo za spodbujanje razvoja energijsko učinkovitega omrežja električne energije Tudi subjekti, kot je Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) in Evropsko telo za operaterje distribucijskih sistemov (telo EU-DSO), lahko dajo koristen prispevek in bi morali svoje člane podpirati pri uvajanju ukrepov energijske učinkovitosti.⇦

⇩ novo

(58)Podobno velja za zelo veliko število operaterjev sistemov zemeljskega plina. Vloga zemeljskega plina, stopnja dobave in pokritost ozemlja se med državami članicami zelo razlikujejo. V teh primerih so nacionalni regulativni organi najprimernejši za spremljanje in usmerjanje razvoja sistema v smeri večje učinkovitosti, subjekti, kot je Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za plin (ENTSO-G), pa lahko dajo koristen prispevek in bi morali svoje člane podpirati pri uvajanju ukrepov energijske učinkovitosti.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 22

⇨ novo

(59)Učinkovito upravljanje z vodami lahko bistveno prispeva k prihranku energije. V vodnem sektorju in sektorju odpadnih voda Unije se porabi 3,5 % električne energije, ta delež pa naj bi se še povečal. Obenem se zaradi uhajanja vode izgubi 24 % vse porabljene vode v Uniji in energetski sektor je s 44 % porabljene vode njen največji porabnik. Temeljito bi bilo treba preučiti potencial za prihranek energije z uporabo pametnih tehnologij in postopkov ⇨ in ga uporabiti, kadar je stroškovno učinkovit, pri tem pa upoštevati načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Nasprotno bi lahko napredne namakalne tehnologije občutno zmanjšale porabo vode v kmetijstvu in uporabo energije za njeno obdelavo in transport ⇦.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 23 (prilagojeno)

⇨ novo

(60)Politike energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti bi morale biti v skladu s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije vključujoče in zato ⌦ vsem ⌫ energetsko ⌦ energijsko ⌫ revnim porabnikom tudi zagotavljati ⇨ enak ⇦ dostop do ukrepov za energetsko učinkovitost. Koristi od Iizboljšave energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti bi morala imeti zlasti ⇨ bi bilo treba prednostno izvajati pri ⇦ ranljiviha gospodinjstva ⇨ odjemalcih in končnih porabnikih ⇦, vključno z energetsko revnimi ⇨ ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina ⇦, in, če je to ustrezno, ⇨ pri gospodinjstvih s srednje visokimi dohodki in ⇦ tista ⇨ ljudeh, ki živijo ⇦ v socialnih stanovanjih ⇨ , starejših in ljudeh, ki živijo na podeželskih in oddaljenih območjih. ⇦ ⇨ V tej zvezi bi morali biti posebej pozorni na določene skupine, ki jih bolj ogroža energijska revščina ali ki bi lahko bolj občutile škodljive učinke energijske revščine, kot so ženske, invalidi, starejši, otroci in osebe z manjšinskim rasnim ali etničnim ozadjem. ⇦ Države članice lahko od zavezanih strani že zdaj da v ukrepe za prihranke energije vključijo socialne cilje, povezane z energetsko ⌦ energijsko ⌫ revščino, tao možnost pa bi bilo treba razširiti ⌦ pa je že razširjena ⌫ na alternativne ukrepe politike in ⌦ evropske ⌫ nacionalne sklade za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost. ter jo ⌦ To bi bilo treba ⌫ spremeniti v obveznost ⇨ zaščite in krepitve moči ranljivih odjemalcev in končnih porabnikov ter blažitve energijske revščine ⇦, pri čemer bi morali državam članicam dopustiti, da ohranijo popolno prožnost glede ⇨ vrst ukrepov politike, ⇦ njihovega obsega, področja uporabe in vsebine. Če sistem obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti ne dopušča ukrepov, ki se nanašajo na posamezne porabnike energije, lahko država članica ukrepe za ublažitev energetske ⌦ energijske ⌫ revščine sprejme zgolj v okviru alternativnih ukrepov politike. ⇨ Države članice bi morale v svoji kombinaciji politik zagotoviti, da drugi ukrepi politike ne bodo škodljivo vplivali na ranljive odjemalce, končne uporabnike, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice bi morale čim bolje izkoristiti naložbe javnih sredstev v ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti, tudi finančna sredstva in instrumente na ravni Unije. ⇦

⇩ novo

(61)V tej direktivi se uporablja pojem „ranljivi odjemalci“, ki ga morajo v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 opredeliti države članice. Poleg tega v skladu z Direktivo 2012/27/EU pojem „končni porabnik“ poleg pojma „končni odjemalec“, pojasnjuje, da imajo pravice do informacij o obračunavanju in porabi tudi porabniki brez sklenjenih individualnih ali neposrednih pogodb z dobaviteljem energije, ki se uporablja za skupne sisteme za ogrevanje, hlajenje ali pripravo sanitarne tople vode v večstanovanjskih stavbah. Pojem „ranljivi odjemalci“ ne zagotavlja nujno, da bodo doseženi končni porabniki. Zato države članice, da bi zagotovile, da bodo ukrepi iz te direktive dosegli vse ranljive posameznike in vsa ranljiva gospodinjstva, v svojo opredelitev pojma „ranljivi odjemalci“ ne bi smele vključiti samo odjemalcev v ožjem pomenu besede, ampak tudi končne porabnike.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 24 (prilagojeno)

⇨ novo

(62)V Uniji je približno 50 ⇨ 34 ⇦ milijonov energetsko revnih gospodinjstev ⇨ gospodinjstev, ki v letu 2019 niso mogla zadostno ogrevati svojega doma 81  ⇦. ⇨ V evropskem zelenem dogovoru se socialni razsežnosti prehoda daje prednost, saj je zavezan načelu „nihče ni zapostavljen“. Zeleni prehod, vključno s čistim prehodom, vpliva na ženske drugače kot na moške in lahko še posebej prizadene nekatere prikrajšane skupine, med njimi invalide. ⇦ Ukrepi za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost bi zato morali imeti osrednjo vlogo v vsaki stroškovno učinkoviti strategiji za odpravo energetske ⌦ energijske ⌫ revščine in zmanjšanje ranljivosti porabnikov ter dopolnjujejo socialne politike na ravni držav članic. Da bi ukrepi za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost trajnostno zmanjšali energetsko ⌦ energijsko ⌫ revščino najemnikov, bi bilo treba upoštevati stroškovno učinkovitost teh ukrepov ter njihovo cenovno dostopnost za lastnike nepremičnin in najemnike, na ravni držav članic pa bi bilo treba zagotoviti ustrezno finančno ⇨ in tehnično ⇦ podporo za te ukrepe. ⇨ Države članice bi morale pri ugotavljanju in blažitvi energijske revščine podpirati regionalno in lokalno raven. ⇦ V skladu s cilji Pariškega sporazuma se mora stavbni fond Unije dolgoročno spremeniti v skoraj nič-energijske ⌦ ničenergijske ⌫ stavbe. Zdajšnje stopnje prenove stavb ne zadoščajo in v stavbah, v katerih bivajo državljani z nizkimi dohodki, ki živijo v energetski ⌦ energijski ⌫ revščini, je zato najteže uvesti spremembe. Ukrepi, ki jih ta direktiva določa glede obveznosti prihranka energije, sistemov obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike, so zato še posebej pomembni.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 24 (prilagojeno)

⇨ novo

(63)Da se izkoristijo možnosti prihranka energije v nekaterih segmentih trga, v katerih se energetski ⌦ energijski ⌫ pregledi na splošno ne ponujajo komercialno (kot so mala in srednja podjetja (MSP)), bi morale države članice razviti programe, s katerimi bi spodbudile izvajanje energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledov v MSP. Energetski ⌦ Energijski ⌫ pregledi bi morali biti obvezni in redni za velika podjetja, ker se lahko tako doseže velik prihranek energije. Pri energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledih bi bilo treba upoštevati ustrezne evropske ali mednarodne standarde, npr. EN ISO 50001 (sistemi upravljanja z energijo) ali EN 16247-1 (energetski ⌦ energijski ⌫ pregledi) ali – kadar zajemajo energetski pregled – EN ISO 14000 (sistemi upravljanja z okoljem) in tako zagotoviti njihovo skladnost z določbami iz Priloge VI k tej direktivi, saj take določbe ne presegajo zahtev navedenih ustreznih standardov. ⇨ Trenutno je v pripravi poseben evropski standard za energijske preglede. Energijski pregledi se lahko izvajajo samostojno ali v okviru širšega sistema okoljskega upravljanja ali pogodbenega zagotavljanja prihranka energije. V vseh takih primerih bi morali ti sistemi izpolnjevati minimalne zahteve iz Priloge VI. Poleg tega bi se lahko za združljive z energijskimi pregledi šteli posebni mehanizmi in sheme za spremljanje emisij in porabe goriva s strani nekaterih prevoznikov, npr. na podlagi prava Unije sistem EU za trgovanje z emisijami, tudi v sistemih upravljanja z energijo, če izpolnjujejo minimalne zahteve iz Priloge VI. ⇦ 

⇩ novo

(64)Merilo za opredelitev uporabe sistemov upravljanja z energijo in energijskih pregledov bi morala biti povprečna poraba podjetja, da bi bili ti mehanizmi občutljivejši za ugotavljanje ustreznih priložnosti za stroškovno učinkovite prihranke energije. Podjetja, ki ne dosegajo pragov porabe, opredeljenih za sisteme upravljanja z energijo in energijske preglede, bi bilo treba spodbujati k opravljanju energijskih pregledov in izvajanju priporočil na podlagi teh pregledov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 25 (prilagojeno)

(65)Kadar energetske ⌦ energijske ⌫ preglede izvajajo notranji strokovnjaki, ti zaradi zagotavljanja potrebne neodvisnosti ne bi smeli biti neposredno vključeni v pregledovano dejavnost.

⇩ novo

(66)Še en pomemben sektor, ki je deležen vse večje pozornosti, so informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). V letu 2018 je poraba energije podatkovnih centrov v EU znašala 76,8 TWh. Do leta 2030 naj bi se povečala na 98,5 TWh, kar pomeni 28-odstotno povečanje. To povečanje v absolutnem smislu je mogoče izraziti tudi relativno: v EU so podatkovni centri leta 2018 prispevali 2,7 % odjema električne energije, do leta 2030 pa bo, če se bo razvoj nadaljeval po sedanji krivulji, odjem dosegel 3,21 % 82 . Že digitalna strategija Evrope je poudarila potrebo po energijsko zelo učinkovitih in trajnostnih podatkovnih centrih ter pozvala k ukrepom za preglednost pri telekomunikacijskih operaterjih glede njihovega okoljskega odtisa. Države članice bi morale za spodbujanje trajnostnega razvoja v sektorju IKT, predvsem podatkovnih centrov, zbirati in objavljati podatke, pomembne za energijsko učinkovitost in vodni odtis podatkovnih centrov. Države članice bi morale zbirati in objavljati samo podatke o podatkovnih centrih z znatnim odtisom, pri katerih bi bilo mogoče z ustrezno zasnovo novih oziroma s posegi za učinkovitost starih obratov doseči občutno zmanjšanje porabe energije in vode ali uporabo odpadne toplote v bližnjih objektih in ogrevalnih omrežjih. Na podlagi tako zbranih podatkov bi bilo mogoče določiti kazalnik trajnostnosti podatkovnega centra.

(67)S kazalniki trajnostnosti podatkovnega centra bi bilo mogoče meriti štiri osnovne razsežnosti trajnostnega podatkovnega centra: kako učinkovito uporablja energijo, koliko te energije izvira iz obnovljivih virov energije, uporaba odpadne toplote, ki jo proizvaja, in uporaba sladke vode. Kazalniki trajnostnosti podatkovnega centra bi morali ozaveščati lastnike in operaterje podatkovnih centrov, proizvajalce opreme, razvijalce programske opreme in storitev, uporabnike storitev podatkovnih centrov na vseh ravneh ter subjekte in organizacije, ki uvajajo, uporabljajo ali nabavljajo storitve računalništva v oblaku in storitve podatkovnih centrov. Morali bi ustvarjati tudi zavest o dejanskih izboljšavah po prizadevanjih in ukrepih za večjo trajnostnost v novih ali obstoječih podatkovnih centrih. Uporabljati bi jih bilo treba tudi kot osnovo za pregledno načrtovanje in odločanje na podlagi dokazov. Uporaba kazalnikov trajnostnosti podatkovnega centra bi morala biti za države članice neobvezna. Uporaba kazalnikov trajnostnosti podatkovnega centra bi morala biti za države članice neobvezna.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 25

(68)Z nudenjem pomoči porabnikom pri zmanjševanju njihove porabe energije, ki bi ga bilo mogoče doseči z manjšo potrebo stavb po energiji in večjo učinkovitostjo naprav, pa tudi z razpoložljivostjo prevoznih sredstev z nizko porabo energije, ki so povezani z mrežo javnega prevoza in kolesarsko infrastrukturo, bi morali doseči nižje izdatke za porabnike. Države članice bi morale razmisliti tudi o izboljšanju povezljivosti na podeželskih in oddaljenih območjih.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 26 (prilagojeno)

(69)Ključno je, da se vse državljane Unije ozavešča, kakšne so koristi večje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti in se jim zagotovi točne informacije o tem, kako jo je mogoče doseči. Poleg tega bi morali biti državljani vseh starosti vključeni v energetski prehod preko evropskega podnebnega pakta in konference o prihodnosti Evrope. Večja energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost je tudi izrednega pomena za zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, saj zmanjšuje njeno odvisnost od uvoza goriv iz tretjih držav.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 27 (prilagojeno)

(70)Stroški in koristi vseh sprejetih ukrepov za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, vključno z amortizacijskimi obdobji, bi morali biti popolnoma pregledni za porabnike.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 28 (prilagojeno)

(71)Države članice bi morale pri izvajanju Direktive 2012/27/EU, kakor je spremenjena s teo direktiveo, in pri sprejemanju drugih ukrepov na področju energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti posebno pozornost nameniti sinergiji ukrepov za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost in učinkovite porabe naravnih virov, skladno z načeli krožnega gospodarstva.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 29 (prilagojeno)

(72)Države članice bi si morale z uporabo novih poslovnih modelov in tehnologij prizadevati za spodbujanje in zagotavljanje lažjih pogojev za uveljavitev ukrepov za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, tudi z inovativnimi energetskimi storitvami za velike in male odjemalce.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 30 (prilagojeno)

(73)V okviru ukrepov iz sporočila Komisije z dne 15. julija 2015 z naslovom „Nov dogovor za odjemalce energije“, predstavljenega v okviru energetske unije in strategije za ogrevanje in hlajenje, bi bilo treba okrepiti osnovne pravice porabnikov do točnih, zanesljivih, jasnih in pravočasnih informacij o njihovi porabi energije. Člene 9 do 11 Direktive 2012/27/EU in Prilogo VII k navedeni direktivi bi bilo treba spremeniti, da bi zagotovili ⌦ Treba je zagotoviti ⌫ pogoste in boljše povratne informacije o porabi energije, kadar je to tehnično izvedljivo in stroškovno učinkovito glede na že nameščene merilne naprave. Ta direktiva pojasnjuje, da je odgovor na to, ali je individualno merjenje stroškovno učinkovito, odvisen od tega, ali so zadevni stroški sorazmerni z morebitnimi prihranki energije. Pri oceni, ali je individualno merjenje stroškovno učinkovito, bi lahko upoštevali učinek drugih konkretnih in načrtovanih ukrepov v zadevni stavbi, na primer prihodnjo prenovo.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 31 (prilagojeno)

(74)Ta direktiva tudi pojasni, da bi morale pravice, povezane z obračunom in informacijami o obračunu ali porabi, veljajo za porabnike ogrevanja, hlajenja ali sanitarne tople vode, dobavljene iz centralnega vira, tudi kadar ti nimajo neposrednega individualnega pogodbenega razmerja z dobaviteljem energije. Opredelitev pojma „končni odjemalec“ bi se lahko razumela, kot da se nanaša le na fizične ali pravne osebe, ki kupujejo energijo na podlagi neposredne individualne pogodbe, sklenjene z dobaviteljem energije. Za namene ustreznih določb bi bilo zato treba uvesti pojem „končni porabnik“, ki bi se nanašal na širšo skupino porabnikov in bi moral poleg končnih odjemalcev, ki kupujejo ogrevanje, hlajenje ali sanitarno toplo vodo za lastno končno porabo, vključevati tudi stanovalce individualnih stavb ali individualnih enot v večstanovanjskih ali večnamenskih stavbah, če se take enote oskrbujejo iz centralnega vira in če stanovalci nimajo neposredne ali individualne pogodbe z dobaviteljem energije. Pojem „individualno merjenje“ bi se moral nanašati na merjenje porabe po individualnih enotah v takšnih stavbah.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 32

(75)Da bi dosegli preglednost pri obračunavanju individualne porabe toplotne energije in tako olajšali izvajanje individualnega merjenja, bi morale države članice zagotoviti obstoj preglednih in javno dostopnih nacionalnih pravil o delitvi stroškov ogrevanja, hlajenja in porabe sanitarne tople vode v večstanovanjskih in večnamenskih stavbah. Poleg preglednosti bi države članice lahko preučile možnost sprejetja ukrepov za krepitev konkurence pri zagotavljanju storitev individualnega merjenja, s čimer bi pomagale zagotoviti, da so vsi stroški, ki jih nosijo končni porabniki, razumni.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 33 (prilagojeno)

(76)Do 25. oktobra 2020 bi moralo biti  Omogočeno bi moralo bitimogoče daljinsko odčitavanje novo nameščenih toplotnih števcev in delilnikov stroškov ogrevanja, da se zagotovi stroškovno učinkovito in pogosto zagotavljanje informacij o porabi. ⌦ Določbe te direktive, ⌫ Spremembe Direktive 2012/27/EU, uvedene s to direktivo ki se nanašajo na merjenje za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo; individualno merjenje ter delitev stroškov za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo zahteve v zvezi z daljinskim odčitavanjem; informacije o obračunu in porabi za ogrevanje in hlajenje ter sanitarno toplo vodo; stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunu ter porabi za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo in minimalne zahteve za informacije o obračunu in porabi ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode naj bi se uporabljale le za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, ki se dobavljajo iz centralnega vira. Države članice se lahko same odločijo, ali bodo tehnologije mimoidočega odčitavanja obravnavale kot tehnologije z daljinskim odčitavanjem ali ne. Pri napravah z daljinskim odčitavanjem dostop do individualnih stanovanj ali enot za potrebe odčitavanja ni potreben.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 34

(77)Države članice bi morale upoštevati, da je za uspešno uvajanje novih tehnologij za merjenje porabe energije potrebnih več naložb v izobraževanje ter znanja in spretnosti tako porabnikov kot dobaviteljev energije.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 35

(78)Pomemben vir informacij za odjemalce o njihovi porabi energije so informacije o obračunu in letni obračuni. Iz podatkov o porabi in stroških lahko porabniki razberejo tudi druge informacije, na podlagi katerih lahko svoje trenutne pogoje primerjajo z drugimi ponudbami ter se odločijo za uporabo mehanizmov za upravljanje pritožb in alternativnega reševanja sporov. Toda glede na to, da so spori v zvezi z obračuni zelo pogost razlog za pritožbe porabnikov ter dejavnik, ki prispeva k stalnemu nezadovoljstvu porabnikov in nesodelovanja porabnikov z njihovimi ponudniki energije, je treba obračune poenostaviti in jih narediti jasnejše in razumljivejše ter zagotoviti, da ločeni instrumenti, kot so informacije o obračunu, informacijska orodja in letni obračuni, vsebujejo vse informacije, ki jih porabniki potrebujejo za uravnavanje svoje porabe energije, primerjavo ponudb in zamenjavo dobaviteljev.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 26

Pri oblikovanju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti bi bilo treba upoštevati povečanje učinkovitosti in prihranek, dosežena zaradi razširjene uporabe stroškovno učinkovitih tehnoloških inovacij, kot so inteligentni števci. Kadar so nameščeni inteligentni števci, jih podjetja ne bi smela uporabljati za neupravičeno obračunavanje za nazaj.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 27 (prilagojeno)

Kar zadeva električno energijo, bi moralo biti v primeru, da je uvedba inteligentnih števcev pozitivno ocenjena, v skladu z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo 83 , najmanj 80 % porabnikov do leta 2020 opremljenih z inteligentnimi merilnimi sistemi. Kar zadeva plin, bi morale države članice ali kateri koli pristojni organ, ki ga imenujejo, v primeru, da je uvedba inteligentnih merilnih sistemov pozitivno ocenjena, v skladu z Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom 84 , pripraviti časovni razpored uvedbe inteligentnih merilnih sistemov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 28 (prilagojeno)

Uporaba individualnih števcev ali delilnikov stroškov ogrevanja za merjenje individualne porabe toplote v večstanovanjskih stavbah, ki se ogrevajo z daljinskim ogrevanjem ali skupnim centralnim ogrevanjem, je koristna, kadar imajo končni odjemalci možnost uravnavanja lastne individualne porabe. Zato je njihova uporaba smiselna le v stavbah, v katerih so radiatorji opremljeni s termostatičnimi ventili.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 29 (prilagojeno)

V nekaterih večstanovanjskih stavbah, ki se ogrevajo z daljinskim ogrevanjem ali skupnim centralnim ogrevanjem, bi bila uporaba natančnih individualnih toplotnih števcev tehnično zapletena in draga, ker topla voda, ki se uporablja za ogrevanje, priteka v stanovanja ali iz njih odteka na več mestih. Kljub temu se lahko šteje, da je individualno merjenje porabe toplote v večstanovanjskih stavbah tehnično mogoče, če za namestitev individualnih števcev v stavbi ne bi bilo treba zamenjati obstoječe toplovodne napeljave. V takih stavbah je individualno porabo toplote mogoče meriti z individualnimi delilniki stroškov ogrevanja, nameščenimi na vsak radiator.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 30 (prilagojeno)

Z Direktivo 2006/32/ES so države članice zavezane k zagotavljanju, da se končnim odjemalcem ponudijo individualni števci po konkurenčnih cenah, ki natančno odražajo njihovo dejansko porabo energije in zagotavljajo informacije o dejanskem času uporabe. V večini primerov za to obveznost velja, da bi morala biti tehnično izvedljiva, finančno sprejemljiva in sorazmerna glede na morebitne prihranke energije. Take individualne števce pa bi bilo treba vedno zagotoviti, ko se naredi nova napeljava na novi stavbi ali pri večji prenovi stavbe, kakor je opredeljeno v Direktivi 2010/31/EU. Z Direktivo 2006/32/ES se zahteva tudi, da bi se morali jasni obračuni, temelječi na dejanski porabi, zagotavljati dovolj pogosto, da bi lahko porabniki sami uravnavali porabo energije.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 31 (prilagojeno)

Direktivi 2009/72/ES in 2009/73/ES od držav članic zahtevata, naj zagotovijo uporabo inteligentnih merilnih sistemov, s katerim bi pripomogli k dejavni udeležbi porabnikov na trgih dobave električne energije in plina. Kar zadeva električno energijo, mora biti v primeru, da so inteligentni števci dokazano stroškovno učinkoviti, do leta 2020 vsaj 80 odstotkov porabnikov opremljenih z inteligentnimi merilnimi sistemi. V zvezi z zemeljskim plinom ni določenega časovnega roka, potrebna pa je priprava razporeda. Navedeni direktivi navajata tudi, da morajo biti končni odjemalci ustrezno obveščeni o dejanski porabi električne energije/plina ter stroških, in sicer dovolj pogosto, da lahko sami uravnavajo porabo energije.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 32 (prilagojeno)

Učinek določb o merjenju in obračunih iz direktiv 2006/32/ES, 2009/72/ES in 2009/73/ES na prihranek energije je omejen. Marsikje v Uniji navedene določbe niso omogočile, da bi porabniki prejemali posodobljene informacije o svoji porabi energije ali obračune, temelječe na dejanski porabi, in sicer tako pogosto, kot je v skladu z raziskavami potrebno, da bi lahko sami uravnavali porabo energije. V sektorjih ogrevanja prostorov in tople vode v večstanovanjskih stavbah so državljani zaradi nejasnosti teh določb vložili tudi številne pritožbe.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 33 (prilagojeno)

Da bi okrepili vlogo končnih odjemalcev glede dostopa do informacij o merjenju in obračunavanju njihove lastne porabe energije ob upoštevanju možnosti, povezanih z uporabo inteligentnih merilnih sistemov ter uvedbo inteligentnih števcev v državah članicah, je pomembno izboljšati jasnost zahtev zakonodaje Unije na tem področju. To naj bi pomagalo zmanjšati stroške uporabe inteligentnih merilnih sistemov, opremljenih s funkcijami za povečanje prihranka energije, ter podprlo razvoj trgov energetskih storitev in upravljanje povpraševanja. Uporaba inteligentnih merilnih sistemov omogoča vmesno obračunavanje, ki temelji na dejanski porabi. Vendar pa je treba tudi pojasniti zahteve za dostop do informacij ter pošteno in natančno obračunavanje na podlagi dejanske porabe za primere, v katerih inteligentni števci do leta 2020 ne bodo na razpolago, tudi glede merjenja in obračunavanja porabe posameznega odjemalca za ogrevanje, hlajenje in toplo vodo v večstanovanjskih stavbah, ki jih oskrbuje sistem daljinskega ogrevanja/hlajenja ali lastni skupni sistem ogrevanja, ki je nameščen v takih stavbah.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 34 (prilagojeno)

(79)Pri oblikovanju ukrepov za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti bi morale države članice ustrezno upoštevati potrebo po zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga in doslednega izvajanja pravnega reda v skladu s ⌦ PDEU ⌫ Pogodbo o delovanju Evropske unije.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 35 (prilagojeno)

⇨ novo

(80)Soproizvodnja z visokim izkoristkom ter ⌦ učinkovito ⌫ daljinsko ogrevanje in hlajenje imata ⌦ v Uniji ⌫ velik potencial za prihranek primarne energije, ki v Uniji večinoma ni izkoriščen. Države članice bi morale izvesti celovito oceno možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter ⌦ učinkovito ⌫ daljinsko ogrevanje in hlajenje. Te ocene bi bilo treba na zahtevo Komisije posodobiti, tako da bi vlagateljem zagotavljale informacije o nacionalnih razvojnih načrtih ter prispevale k stabilnemu in spodbudnemu okolju za naložbe ⇨ bi morale biti usklajene s celovitimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti in dolgoročnimi strategijami prenove ⇦. Nove elektrarne in obstoječi obrati, ki so obsežno prenovljeni ali katerih dovoljenje je posodobljeno, bi morali biti opremljeni z napravami za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, da bi tako ponovno uporabili odvečno toploto, ki nastane pri proizvodnji električne energije, vendar le, če je analiza stroškov in koristi ugodna. ⇨ Podobno bi morali biti drugi objekti z znatnim letnim vnosom energije opremljeni s tehničnimi rešitvami za uporabo odpadne toplote iz objekta, če analiza stroškov in koristi pokaže presežek koristi glede na stroške. ⇦ Ta odvečna toplota bi lahko bila potem prek omrežij za daljinsko ogrevanje poslana na območja, kjer je potrebna. Merila za energetsko dovoljenje bodo na splošno potrebna v primerih, kadar so potrebna tudi dovoljenja na podlagi Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah 85 ter dovoljenja na podlagi Direktive 2009/72/EC Direktive (EU) 2019/944.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 36

(81)Morda je ustrezno, da se jedrske elektrarne ali elektrarne, ki naj bi uporabljale geološko shranjevanje, dovoljeno v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23 aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida 86 , nahajajo v krajih, kjer ponovna uporaba odvečne toplote v soproizvodnji z visokim izkoristkom ali z dobavljanjem omrežju za daljinsko ogrevanje ali hlajenje ni stroškovno učinkovita. Države članice bi zato morale imeti možnost, da te obrate oprostijo obveznosti izvedbe analize stroškov in koristi za namestitev opreme, ki jim omogoča ponovno uporabo odvečne toplote z uporabo naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Prav tako bi moralo biti mogoče, da se tudi elektrarne, ki se uporabljajo ob obremenitvenih konicah, in obrate za rezervno proizvodnjo električne energije, ki v petletnem obdobju obratujejo manj kot 1500 obratovalnih ur na leto kot tekoče povprečje, izvzame od zahteve, da zagotavljajo tudi toploto.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 37

⇨ novo

(82)Ustrezno je, da države članice spodbujajo uvedbo ukrepov in postopkov, s katerimi bi promovirali obrate za soproizvodnjo s skupno nazivno vhodno toplotno močjo pod 20 ⇨ 5 ⇦ MW da bi tako spodbudili porazdeljeno pridobivanje energije.

⇩ novo

(83)Države članice bi morale za uporabo nacionalnih celovitih ocen spodbujati ocene možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje na regionalni in lokalni ravni. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za spodbujanje in omogočanje lažjega izkoriščanja ugotovljenih stroškovno učinkovitih možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje.

(84)Zahteve za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje bi morale biti usklajene z dolgoročnimi cilji podnebne politike, podnebnimi in okoljskimi standardi in prednostnimi nalogami Unije ter bi morale spoštovati načelo „da se ne škoduje bistveno“ v smislu Uredbe (EU) 2020/85. Cilj vseh sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja bi morala biti izboljšana zmožnost interakcije z drugimi deli energetskega sistema, da bi dosegli čim boljšo izrabo energije in preprečili tratenje energije, in sicer z izkoriščanjem vseh možnosti stavb za shranjevanje hladu ali toplote vključno z odvečno toploto iz pomožnih prostorov in bližnjih podatkovnih centrov. Zato bi moral učinkovit sistem daljinskega ogrevanja in hlajenja zagotoviti povečanje primarne energijske učinkovitosti ter postopno vključevanje energije iz obnovljivih virov in odpadne toplote ali hladu. Zato bi bilo treba s to direktivo postopoma uvesti strožje zahteve za ogrevanje in hlajenje, ki bi se morale uporabljati v posebej določenih obdobjih, trajno pa od 1. januarja 2050

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 38 (prilagojeno)

⇨ novo

(85) Soproizvodnjo z visokim izkoristkom bi bilo treba opredeliti ⌦ Soproizvodnja z visokim izkoristkom je opredeljena ⌫ na podlagi prihranka energije, nastalega pri soproizvodnji namesto pri ločeni proizvodnji toplote in električne energije. ⇨ Zahteve za soproizvodnjo z visokim izkoristkom bi morale biti usklajene z dolgoročnimi cilji politike. ⇦ Opredelitev pojmov soproizvodnje in soproizvodnje z visokim izkoristkom, ki se uporablja v zakonodaji Unije, ne bi smela vplivati na uporabo drugačne opredelitve pojmov v nacionalni zakonodaji za namene, ki niso določeni v zadevni zakonodaji Unije. Da bi dosegli čim večji prihranek energije in izkoristili res vse priložnosti zanj, bi bilo treba največjo pozornost nameniti pogojem delovanja naprav za soproizvodnjo.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 39 (prilagojeno)

(86)Da bi izboljšali ⌦ zagotovili ⌫ preglednost za končnega odjemalca ⌦ in mu omogočili ⌫ izbiro med električno energijo iz soproizvodnje in električno energijo, proizvedeno z drugimi tehnikami, bi moral biti izvor električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom zajamčen na podlagi harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov. Sistemi potrdil o izvoru sami po sebi ne pomenijo pravice do ugodnosti iz nacionalnih podpornih mehanizmov. Pomembno je, da so za vse oblike električne energije, proizvedene s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, na voljo potrdila o izvoru. Potrdila o izvoru bi bilo treba razlikovati od tržnih certifikatov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 40

(87)V skladu z načelom „najprej pomisli na male“ bi bilo treba upoštevati posebno strukturo sektorja soproizvodnje ter sektorja daljinskega ogrevanja in hlajenja, v katerih deluje veliko malih in srednje velikih proizvajalcev, še zlasti pri pregledu upravnih postopkov za pridobitev gradbenih dovoljenj za naprave za soproizvodnjo ali s tem povezana omrežja.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 41 (prilagojeno)

(88)Večina podjetij v Uniji so MSP. Predstavljajo izredno velik potencial prihranka energije za Unijo. Da bi MSP lažje sprejemala ukrepe za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, bi morale države članice vzpostaviti ugoden okvir za zagotavljanje tehnične pomoči in ciljnih informacij tem podjetjem.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 42 (prilagojeno)

V Direktivi 2010/75/EU je energetska učinkovitost vključena med merila za določanje najboljših razpoložljivih tehnologij, ki bi jih bilo treba uporabljati kot referenco pri določanju pogojev za odobritev obratov, ki so vključeni v področje uporabe zadevne direktive, tudi za kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več. Vendar navedena direktiva državam članicam daje možnost, da ne naložijo zahtev glede energetske učinkovitosti za kurilne naprave ali druge naprave, ki izpuščajo ogljikov dioksid na lokaciji, za dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES. Države članice bi lahko vključile informacije o stopnji energetske učinkovitosti v poročila, ki jih pripravijo na podlagi Direktive 2010/75/EU.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 43 (prilagojeno)

(89)Države članice bi morale na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril določiti pravila, ki urejajo kritje in delitev stroškov za priključitev na omrežje in ojačitev omrežja, ter za tehnične prilagoditve, ki so potrebne za vključitev novih proizvajalcev električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, ter pri tem upoštevati smernice in kodekse, pripravljene v skladu z Uredbo (ES) št. 714/2009 (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta 87  z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije 88 ter Uredbo (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina 89 . Proizvajalcem električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom bi moralo biti dovoljeno, da objavijo javni razpis za dela, povezana s priključitvijo na omrežje. Olajšati bi bilo treba dostop do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, zlasti za naprave za malo soproizvodnjo in mikrosoproizvodnjo. Države članice lahko v skladu s členom 939(2) Direktive (EU) 2019/9442009/72/ES in členom 3(2) Direktive 2009/73/ES podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem in plinskem sektorju, naložijo obveznosti javnih storitev, tudi v zvezi z energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitostjo.

⇩ novo

(90)Potrebne so določbe o izstavljanju računov, enotni kontaktni točki, mehanizmu alternativnega reševanja sporov, energijski revščini in osnovnih pogodbenih pravicah, da bi jih, kjer je primerno, uskladili z ustreznimi določbami za električno energijo v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 ter tako okrepili varstvo potrošnikov in končnim odjemalcem omogočili, da pogosteje prejmejo jasne in aktualne informacije o svojem ogrevanju, hlajenju ali porabi sanitarne vode in da uravnavajo svojo porabo energije.

(91)Večje varstvo porabnikov bi moralo biti zagotovljeno z razpoložljivostjo učinkovitih neodvisnih mehanizmov alternativnega reševanja sporov za vse porabnike, kot sta varuh pravic porabnikov energije, organ za porabnike ali regulativni organ. Zato bi morale države članice uvesti hitre in učinkovite postopke za obravnavanje pritožb.

⇩ novo

(92)Priznati bi bilo treba prispevek skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov v skladu z Direktivo (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Svetal 90 in energetskih skupnosti državljanov v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 za doseganje ciljev evropskega zelenega dogovora in načrta za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030. Zato bi morale države članice upoštevati in spodbujati vlogo skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti državljanov. Te skupnosti lahko državam članicam pomagajo doseči cilje te direktive s pospeševanjem energijske učinkovitosti na lokalni ravni ali ravni gospodinjstev. Lahko krepijo moč odjemalcev in jih vključujejo ter nekaterim skupinam gospodinjskih odjemalcev, tudi v podeželskih in oddaljenih regijah, omogočajo sodelovanje v projektih in posegih energijske učinkovitosti. Energetske skupnosti lahko pomagajo v boju proti energijski revščini z omogočanjem lažje izvedbe projektov energijske učinkovitosti, zmanjšanja porabe energije in zniževanja tarif za dobavo.

(93)Priznati bi bilo treba prispevek točk VEM ali podobnih struktur kot mehanizmov, ki lahko številnim ciljnim skupinam, tudi državljanom, MSP in javnim organom, omogočijo zasnovo in izvedbo projektov in ukrepov v zvezi s prehodom na čisto energijo. Ta prispevek lahko zajema tehnično, upravno in finančno svetovanje in pomoč, omogočanje lažjega opravljanja potrebnih upravnih postopkov ali dostopa do finančnih trgov, usmerjanje v nacionalnem in evropskem pravnem okviru, vključno s pravili in merili javnega naročanja, in taksonomijo EU.

(94)Komisija bi morala pregledati učinek svojih ukrepov v podporo razvoju platform ali forumov, v okviru katerih med drugim evropski organi za socialni dialog spodbujajo programe usposabljanja o energijski učinkovitosti, ter po potrebi uvesti dodatne ukrepe. Spodbujati bi morala tudi socialne partnerje v razpravah o energijski učinkovitosti, zlasti za ranljive odjemalce in končne porabnike, tudi v tistih o energijski revščini.

(95)Pravičen prehod na podnebno nevtralno Unijo do leta 2050 je osrednjega pomena za evropski zeleni dogovor. Evropski steber socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 skupaj razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija, uvršča energijo med osnovne storitve, do katerih ima pravico dostopati vsakdo. Socialno ogroženi morajo biti deležni pomoči pri dostopu do teh storitev 91 .

(96)Treba je zagotoviti, da bodo ljudje, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivi odjemalci in, kjer je ustrezno, ljudje, ki živijo v socialnih stanovanjih, zaščiteni in da bodo v ta namen lahko dejavno sodelovali pri posegih in ukrepih za izboljšanje energijske učinkovitosti ter z njimi povezanih ukrepih za varstvo ali informiranje potrošnikov, ki jih izvajajo države članice.

(97)Javna finančna sredstva, ki so na razpolago na nacionalni ravni in ravni Unije, bi bilo treba strateško vlagati v ukrepe izboljšanja energijske učinkovitosti, zlasti v korist ranljivih odjemalcev, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, in tistih, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice bi morale izkoristiti finančne prispevke, ki bi jih lahko dobile iz socialnega sklada za podnebje [uredba o socialnem skladu za podnebje] in prihodke od pravic iz sistema EU za trgovanje z emisijami. Ti prihodki bodo državam članicam pomagali prednostno izpolnjevati obveznost izvajanja ukrepov za energijski učinkovitost in ukrepov politike v okviru obveznosti prihrankov energije pri ranljivih odjemalcih in ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, med katerimi so lahko tudi ljudje, ki živijo v podeželskih in oddaljenih regijah.

(98)Nacionalne sheme financiranja bi bilo treba dopolniti s primernimi shemami boljše informacijske, tehnične in upravne pomoči ter z lažjim dostopom do financiranja, ki bo zlasti ljudem, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivim odjemalcem in, kjer je ustrezno, ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih, omogočil najboljšo uporabo razpoložljivih finančnih sredstev.

(99)Države članice bi morale krepiti moč vseh ljudi in enako varovati vse ne glede na spol, starost, invalidnost, rasni ali etnični izvor, spolno usmerjenost, vero ali prepričanje ter zagotoviti ustrezno zaščito tistim, ki jih je najbolj prizadela ali jih najbolj ogroža energijska revščina, ali tistim, ki so najbolj izpostavljeni škodljivim učinkom energijske revščine. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da ukrepi za energijsko učinkovitost ne bodo zaostrili obstoječih neenakosti, zlasti glede energijske revščine.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 44 (prilagojeno)

Odzivanje na povpraševanje je pomemben instrument za izboljšanje energetske učinkovitosti, saj porabnikom ali tretjim stranem, ki jih ti imenujejo, daje bistveno več možnosti, da ukrepajo v zvezi z informacijami o porabi in obračunu, in tako zagotavlja mehanizem za zmanjšanje ali preusmeritev porabe, ki prinese prihranek energije pri končni porabi ter z učinkovitejšo rabo omrežij in proizvodnih zmogljivosti tudi pri proizvodnji, prenosu in distribuciji energije.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 45

⇨ novo

(100)Odzivanje na povpraševanje lahko temelji na odzivu končnih odjemalcev na cenovne signale ali na avtomatizaciji stavb. Izboljšati bi bilo treba pogoje za odzivanje na povpraševanje in možnosti za njegovo izvajanje, tudi za male končne odjemalce. Države članice bi morale zato, pa tudi zaradi nenehnega uvajanja pametnih omrežij, zagotoviti, da lahko nacionalni regulativni organi za energetiko z omrežnimi tarifami in ureditvami spodbudijo izboljšanje energetske učinkovitosti, in podprejo dinamično oblikovanje cen za ukrepe odzivanja na povpraševanje končnih odjemalcev. Prizadevati bi si bilo treba za povezovanje trgov in enake možnosti vstopa na trg za vire na strani povpraševanja (breme dobave in breme porabnika) in proizvodnjo. Poleg tega bi morale, Ddržave članice bi morale zagotoviti, da nacionalni regulativni organi za energetiko sprejmejo celosten pristop, ki vključuje možne prihranke v sektorjih dobave energije in končne porabe. ⇨ Brez poseganja v zanesljivost oskrbe z energijo, povezovanje trgov in vnaprejšnje naložbe v odobalna omrežja, potrebne za uvedbo izkoriščanja odobalne energije iz obnovljivih virov, bi morali nacionalni regulativni organi na področju energetike zagotoviti, da se bo v postopkih načrtovanja in odločanja uporabljalo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ ter da bodo omrežnine in pravila za delovanje omrežja spodbujala izboljšave na področju energijske učinkovitosti. Države članice bi morale zagotoviti tudi, da bodo operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov upoštevali načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. To bi operaterjem prenosnih in distribucijskih sistemov pomagalo upoštevati boljše rešitve energijske učinkovitosti in dodatne stroške nabave virov na strani povpraševanja ter okoljske in družbeno-gospodarske učinke različnih naložb v omrežje in načrtov obratovanja. Za tak pristop je potreben premik od ozkega gledanja na gospodarsko učinkovitost k čim večji socialni dobrobiti. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je treba uporabljati zlasti v zvezi s scenarijem gradnje za širitev energetske infrastrukture, pri katerem bi bilo mogoče rešitve na strani povpraševanja upoštevati kot izvedljive možnosti in jih je treba primerno oceniti, ter bi moralo postati neločljiva sestavina ocene projektov načrtovanja omrežja. Njegovo uporabo bi morali pregledati nacionalni regulativni organi. ⇦

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 46 (prilagojeno)

⇨ novo

(101)Na voljo bi moralo biti dovolj zanesljivih strokovnjakov s področja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, da se zagotovi učinkovito in pravočasno izvajanje te direktive, na primer pri izpolnjevanju zahtev o energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledih in izvajanju sistemov obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti. Zato bi morale države članice uvesti sisteme potrjevanja ⇨ in/ali enakovrednih kvalifikacij in primernega usposabljanja ⇦ za ponudnike energetskih storitev, energetske ⌦ energijske ⌫ preglede in druge ukrepe za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti ⇨ v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji, izvajalci usposabljanja in drugimi ustreznimi deležniki. Te sheme bi bilo treba oceniti vsaka štiri leta od decembra 2024 in jih po potrebi posodobiti, da bi zagotovili potrebno raven usposobljenosti za ponudnike energetskih storitev, energijske pregledovalce, energetske upravljavce in inštalaterje elementov stavb. ⇦

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 47 (prilagojeno)

⇨ novo

(102)Nadaljevati je treba razvoj trga za energetske storitve ter tako zagotoviti povpraševanje po energetskih storitvah in njihovo ponudbo. K temu lahko prispeva Ppreglednost, ki se lahko na primer zagotovi s seznami ⇨ potrjenih ⇦ ponudnikov energetskih storitev,. K spodbujanju povpraševanja lahko pripomorejo tudi ⇨  razpoložljivimi ⇦ vzorci pogodb, izmenjavoa najboljših praks in smernicamie, zlasti za ⇨ veliko prispeva k uvajanju energetskih storitev in ⇦ pogodbenegao zagotavljanjae prihranka energije, ⌦ lahko pa pripomore tudi k spodbujanju povpraševanja ⌫ ⇨ in večjemu zaupanju v ponudnike energetskih storitev ⇦. Kot pri drugih oblikah financiranja s strani tretje osebe se tudi pri pogodbi o zagotavljanju prihranka energije se koristnikpogodbi o zagotavljanju prihranka energije koristnik energetskih storitev izogne energetskih storitev izogne stroškom naložbe tako, da naložbo, ki jo je v celoti ali delno izvedla tretja oseba, poplača z delom finančne vrednosti prihranka energije. ⇨ To lahko pomaga pritegniti zasebni kapital, ki je ključnega pomena za pospešitev obnove stavb v Uniji, lahko prinese na trg strokovno znanje in ustvari inovativne poslovne modele. Zato bi bilo treba za nestanovanjske zgradbe z uporabno tlorisno površino nad 1 000 m2 obvezno oceniti izvedljivost uporabe pogodbenega zagotavljanja prihranka energije pri prenovi. To je korak naprej pri krepitvi zaupanja v podjetja za energetske storitve, s katerim se utira pot do večjega števila takih projektov v prihodnosti. ⇦

⇩ novo

(103)Glede na ambiciozne cilje pri prenovi v naslednjem desetletju v zvezi s sporočilom komisije z naslovom Val prenove je treba okrepiti vlogo neodvisnih tržnih posrednikov, vključno s točkami VEM ali podobnimi mehanizmi za podporo, da bi spodbudili razvoj trga na strani povpraševanja in ponudbe ter spodbujali pogodbeno zagotavljanje prihranka energije pri prenovi zasebnih in javnih stavb. Ključno vlogo v tem smislu bi lahko imele lokalne energetske agencije, ki bi prepoznavale morebitne posrednike ali točke VEM in pomagale pri njihovem ustanavljanju.

(104)Pogodbeno zagotavljanje prihranka energije se v več državah članicah še vedno srečuje z znatnimi ovirami, saj še vedno obstajajo regulativne in neregulativne ovire. Zato je treba odpraviti nejasnosti v nacionalnih zakonodajnih okvirih, pomanjkanje strokovnega znanja, zlasti glede razpisnih postopkov, ter konkurenco med posojili in nepovratnimi sredstvi.

(105)Države članice bi morale še naprej podpirati javni sektor pri uvajanju pogodbenega zagotavljanja prihranka energije z zagotavljanjem vzorčnih pogodb, v katerih bi bili upoštevani razpoložljivi evropski ali mednarodni standardi, smernice za razpisne postopke ter Smernice za statistično obravnavo pogodbenega zagotavljanja prihranka energije 92 , ki sta jih maja 2018 objavila Eurostat in Evropska investicijska banka glede obravnave pogodbenega zagotavljanja prihranka energije v računih države in v katerih so možnosti za odpravo preostalih regulativnih ovir za te pogodbe v državah članicah.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 48 (prilagojeno)

⇨ novo

(106)⇨ Države članice so sprejele ukrepe za ugotovitev in odpravo regulativnih in neregulativnih ovir. Toda ⇦ Odkriti in ⇨ Bolj si je treba prizadevati, da bi ⇦ odpravilti je treba regulativne in neregulativne ovire pri uporabi pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugem financiranju s strani tretje osebe za ⇨, ki pomaga pri doseganju ⇦ prihrankovek energije. Te ovire vključujejo računovodska pravila in prakse, ki preprečujejo, da bi bili kapitalske naložbe in letni finančni prihranki, ki izhajajo iz ukrepov za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, v računovodskih izkazih ustrezno izraženi za celotno življenjsko dobo naložbe. Ovire pri prenovi obstoječega stavbnega fonda, ki so posledica razdelitve spodbud med različne zadevne udeležence, bi bilo treba obravnavati tudi na nacionalni ravni.

⇩ novo

(107)Države članice so izkoristile nacionalne akcijske načrte za energijsko učinkovitost za leti 2014 in 2017 za poročanje o napredku pri odpravljanju regulativnih in neregulativnih ovir za energijsko učinkovitost glede razdelitve spodbud med lastniki in najemniki ali med lastniki stavbe ali stavbnih enot. Toda še naprej bi morale delovati v tej smeri in izkoriščati možnosti za energijsko učinkovitost v zvezi z Eurostatovimi statističnimi podatki iz leta 2016, zlasti glede na dejstvo, da več kot četrtina Evropejcev živi v stanovanjih in da je več kot tretjina Evropejcev najemnikov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 49 (prilagojeno)

⇨ novo

(108)Države članice in regije bi bilo treba spodbujati, da v celoti izkoristijo ⇨ evropska sredstva, ki so na voljo v večletnem finančnem okviru in instrumentu „Next Generation EU“, vključno z mehanizmom za okrevanje in odpornost, ⇦ strukturne sklade in in ⌦ Kohezijski ⌫ sklad ⌦ , ⌫ ⇨ , Sklad za razvoj podeželja, Sklad za pravični prehod ter finančne instrumente in tehnično pomoč, ki je na razpolago v programu InvestEU, ⇦ za spodbujanje ⇨ zasebnih in javnih ⇦ naložb v ukrepe za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti. Naložbe v energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost lahko prispevajo h gospodarski rasti, zaposlovanju, inovacijam in zmanjšanju energetske ⌦ energijske ⌫ revščine v gospodinjstvih, zaradi česar pozitivno vplivajo na ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ⇨ ter zeleni prehod ⇦. Med področji, ki bi lahko bila financirana, so ukrepi za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost javnih stavb in stanovanj ter zagotavljanje novih spretnosti in znanj za spodbujanje zaposlovanja v sektorju energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti. ⇨ Komisija bo zagotovila sinergije med različnimi instrumenti financiranja, zlasti skladi z deljenim upravljanjem in z neposrednim upravljanjem (kot sta programa s centralnim upravljanjem Obzorje Evropa ali LIFE) ter med nepovratnimi sredstvi, posojili in tehnično pomočjo, da bi pri njih dosegli čim večji učinek finančnega vzvodja na zasebno financiranje in vpliv na doseganje ciljev politike energijske učinkovitosti. ⇦

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 50 (prilagojeno)

(109)Države članice bi morale spodbujati uporabo finančnih mehanizmov za doseganje ciljev te direktive. Taki finančni mehanizmi bi lahko vključevali finančne prispevke in globe zaradi neizpolnjevanja nekaterih določb te direktive; sredstva za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost na podlagi člena 10(3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta 93 ; sredstva za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost iz ⌦ evropskih skladov in programov ⌫ iz večletnega finančnega okvira, zlasti iz Kohezijskega sklada, strukturnih skladov in sklada za razvoj podeželja, ter posebnih evropskih finančnih instrumentov, kot je evropski sklad za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 51 (prilagojeno)

(110)Finančni mehanizmi bi, če je ustrezno, lahko temeljili na sredstvih za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost iz projektnih obveznic Unije; sredstvih za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost iz Evropske investicijske banke in drugih evropskih finančnih institucij, zlasti Evropske banke za obnovo in razvoj ter Razvojne banke Sveta Evrope; sredstvih finančnih institucij; nacionalnih sredstvih, tudi z oblikovanjem regulativnih in fiskalnih okvirov, ki spodbujajo izvajanje pobud in programov za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost; prihodkih od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta 94 .

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 52 (prilagojeno)

(111)Finančni mehanizmi bi lahko zlasti uporabili te prispevke, sredstva in prihodke za omogočanje in spodbujanje naložb zasebnega kapitala, zlasti s pritegnitvijo institucionalnih vlagateljev, za odobritev financiranja pa uporabljajo merila, ki zagotavljajo uresničevanje tako okoljskih kot socialnih ciljev; uporabili inovativne finančne mehanizme (npr. jamstva za posojilo za zasebni kapital, jamstva za posojilo za spodbujanje pogodbenega zagotavljanja prihranka energije, nepovratna sredstva, subvencionirana posojila, posebne kreditne linije in sisteme financiranja s strani tretje osebe), ki zmanjšujejo tveganja pri projektih za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost ter omogočajo stroškovno učinkovite prenove tudi gospodinjstvom z nizkimi in srednje visokimi prihodki; bili povezani s programi ali agencijami, ki bodo zbirali in ocenjevali kakovost projektov varčevanja z energijo, zagotavljali tehnično pomoč ter v skladu s členom 14 spodbujali trg energetskih storitev in pomagali ustvarjati povpraševanje porabnikov po teh storitvah.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 53 (prilagojeno)

(112)Finančni mehanizmi bi lahko tudi zagotavljali ustrezna sredstva za podporo programom usposabljanja in potrjevanja, s katerimi se izboljšuje in priznava znanje na področju energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti; zagotavljali sredstva za raziskave, predstavitev in pospešitev uvedbe tehnologij za proizvodnjo energije na mali in mikro ravni ter za optimizirano povezovanje teh generatorjev v omrežje; bili povezani s programi ukrepov za spodbujanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti v vseh gospodinjstvih, da bi preprečili energetsko ⌦ energijsko ⌫ revščino in lastnike spodbudili, da z ustreznimi prilagoditvami kar najbolj povečajo energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost svojih nepremičnin, ki jih oddajajo; zagotavljali ustrezne vire v podporo socialnemu dialogu in določanju standardov, katerih namen je boljša energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost ter dobri delovni pogoji in zdravje in varnost pri delu.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 54 (prilagojeno)

⇨ novo

(113)Za doseganje cilja izboljšanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti stavb javnih organov bi bilo treba uporabiti razpoložljive ⇨ programe financiranja,, ⇦ finančne instrumente Unije in inovativne mehanizme financiranja. Države članice lahko za razvoj takih mehanizmov na prostovoljni podlagi in ob upoštevanju nacionalnih proračunskih pravil uporabijo prihodke od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 55 (prilagojeno)

(114)Pri uresničevanju cilja povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti za 20 % bo ⌦ bi ⌫ Komisija morala spremljati učinek novih ⌦ ustreznih ⌫ ukrepov na Direktivo 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema Unije za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, da se ohranijo spodbude v okviru sistema za trgovanje z emisijami, ki nagrajujejo naložbe v dejavnosti z nizkimi emisijami ogljika ter sektorje, vključene v sistem trgovanja z emisijami, pripravljajo na novosti, ki bodo potrebne v prihodnosti. Spremljati bo morala učinek na industrijske sektorje, ki so izpostavljeni znatnemu tveganju premestitve emisij CO2, kot je določeno v Sklepu Komisije 2014/746/EU 95  Sklepu Komisije 2010/2/EU z dne 24. decembra 2009 o določitvi seznama sektorjev in delov sektorjev v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2 96 , da bi tako zagotovila, da ta direktiva spodbuja razvoj teh sektorjev in ga ne ovira.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 56 (prilagojeno)

Direktiva 2006/32/ES od držav članic zahteva, da sprejmejo in imajo za cilj doseči splošen nacionalni okvirni cilj 9-odstotnega prihranka energije do leta 2016, ki se doseže prek energetskih storitev in drugih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti. Navedena direktiva določa, da drugemu načrtu za energetsko učinkovitost, ki ga sprejmejo države članice, po potrebi in kadar je ustrezno, sledijo predlogi Komisije za dodatne ukrepe, vključno s podaljšanjem obdobja uporabe ciljev. Če je v poročilu ugotovljeno, da ni bil dosežen zadosten napredek pri doseganju okvirnih nacionalnih ciljev iz navedene direktive, se morajo ti predlogi nanašati na raven in naravo teh ciljev. V oceni učinka, ki je priložena tej direktivi, je ugotovljeno, da so države članice na poti k uresničitvi 9-odstotnega cilja, kar je bistveno manj ambiciozno kot pozneje sprejet cilj 20-odstotnega prihranka energije za leto 2020, zaradi česar ni treba obravnavati ravni ciljev.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 57 (prilagojeno)

Program Inteligentna energija Evropa, ustanovljen s Sklepom št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) 97 je pomagal pri vzpostavitvi spodbudnih razmer za pravilno izvajanje trajnostnih energetskih politik Unije, in sicer z odpravo tržnih ovir, kot sta pomanjkljiva ozaveščenost in zmogljivost akterjev na trgu in institucij, ter nacionalnih tehničnih ali upravnih ovir za pravilno delovanje notranjega trga energije ali slabo razvitih trgov dela pri odzivanju na izziv nizkoogljičnega gospodarstva. Mnoge od navedenih ovir pa še ostajajo.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 58 (prilagojeno)

Da bi izkoristili znatne možnosti prihranka energije, ki jih predstavljajo izdelki, povezani z energijo, bi bilo treba pospešiti in razširiti izvajanje Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo 98 in Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku 99 . Prednost bi bilo treba dati izdelkom, ki imajo po oceni delovnega načrta za okoljsko primerno zasnovo izdelkov največjo možnost prihranka energije, in po potrebi pregledu obstoječih ukrepov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 59 (prilagojeno)

Da se razjasnijo pogoji, pod katerimi lahko države članice določijo zahteve glede energetske učinkovitosti v skladu z Direktivo 2010/31/EU in ob upoštevanju Direktive 2009/125/ES ter njenih izvedbenih ukrepov, bi bilo treba ustrezno spremeniti Direktivo 2009/125/ES.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 36 (prilagojeno)

⇨ novo

(115)Ukrepe držav članic bi bilo treba podpreti z dobro zasnovanimi in učinkovitimi finančnimi instrumenti Unije ⌦ v okviru programa InvestEU ⌫ , kot so evropski strukturni in investicijski skladi, Evropski sklad za strateške naložbe in s financiranjem iz Evropske investicijske banke (EIB) in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki bi morali podpirati naložbe v energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost vzdolž celotne energetske verige in temeljiti na celoviti analizi stroškov in koristi na podlagi modela diferenciranih diskontnih stopenj. Finančna podpora bi morala biti usmerjena v stroškovno učinkovite metode za povečanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, ki bi vodile v zmanjšanje porabe energije. EIB in EBRD bi morala skupaj z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami oblikovati, pripraviti in financirati programe in projekte, prilagojene sektorju energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, tudi za energetsko ⌦ energijsko ⌫ revna gospodinjstva.

⇩ novo

(116)Medsektorsko pravo daje trdno podlago za varstvo porabnikov pri širokem naboru sedanjih energetskih storitev in se bo verjetno še razvijalo. Kljub temu bi bilo treba jasno določiti nekatere osnovne pogodbene pravice odjemalcev. Porabnikom bi morale biti na voljo jasne in nedvoumne informacije o njihovih pravicah, povezanih z energetskim sektorjem.

(117)Večje varstvo porabnikov je zagotovljeno z razpoložljivostjo učinkovitih neodvisnih izvensodnih pravnih sredstev za mehanizme za reševanje sporov za vse porabnike, kot sta varuh pravic porabnikov energije, organ za porabnike ali regulativni organ. Zato bi morale države članice uvesti hitre in učinkovite postopke za obravnavanje pritožb.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 38 (prilagojeno)

⇨ novo

(118)Za oceno uspešnosti Direktive 2012/27/EU, kakor je spremenjena s teo direktiveo, bi bilo treba uvesti zahtevo za izvedbo splošnega pregleda navedene ⌦ te ⌫ direktive in predložitev poročila Evropskemu parlamentu in Svetu do 28. februarja ⇨ 2027 ⇦ 2024. Ta pregled bi ⌦ moral omogočati potrebne prilagoditve ⌫ bilo treba izvesti po globalnem pregledu s strani Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja leta 2023 da bi ta proces lahko prilagodili, kjer bo to potrebno, in upoštevatli razvoj v gospodarstvu in na področju inovacij.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 39 (prilagojeno)

(119)Lokalni in regionalni organi bi morali imeti vodilno vlogo pri pripravi in oblikovanju, izvedbi in oceni ukrepov, določenih v ⌦ tej ⌫ Direktivi 2012/27/EU, da bi lahko primerno upoštevali posebne značilnosti lokalnega in regionalnega podnebja, kulture in družbe.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 40 (prilagojeno)

⇨ novo

(120)Glede na tehnološki napredek in naraščajoči delež obnovljivih virov energije v sektorju proizvodnje električne energije bi bilo treba prilagoditi privzeti koeficient za prihranke električne energije v kWh, da bi odražal spremembe v faktorju primarne energije (PEF) za električno energijo ⇨ in druge nosilce energije ⇦ . Izračuni, ki odražajo mešanico virov energije v PEF za električno energijo, temeljijo na letnih povprečnih vrednostih. Za jedrsko električno energijo in toploto se uporablja računovodska metoda „fizične vsebnosti energije“, za proizvodnjo električne energije in toplote iz fosilnih goriv in biomase pa se uporablja „tehnična metoda pretvorbe učinkovitosti“. Za negorljivo energijo iz obnovljivih virov je metoda neposredno enakovredna na podlagi pristopa „skupne primarne energije“. Za izračun deleža primarne energije za električno energijo v soproizvodnji se uporablja metoda, določena v Prilogi II k ⌦ tej ⌫ Direktivi 2012/27/EU . Namesto marginalnega tržnega položaja se uporabi povprečni tržni položaj. Predpostavi se, da je učinkovitost pretvorbe 100-odstotna za negorljive obnovljive vire, 10-odstotna za geotermalne elektrarne in 33-odstotna za jedrske elektrarne. Skupna učinkovitost soproizvodnje se izračuna na podlagi najnovejših podatkov Eurostata. Kar zadeva sistemske meje, je PEF enak 1 za vse vire energije. Vrednost PEF se nanaša na leto 2018 in temelji na podatkih, interpoliranih iz najnovejše različice referenčnega scenarija PRIMES za leti 2015 in 2020 ter prilagojenih s podatki Eurostata do leta 2016. Analiza zajema države članice in Norveško. Podatkovna zbirka za Norveško temelji na podatkih Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo ⌦ ENTSO-E ⌫ .

🡻 2018/2002 uvodna izjava 41 (prilagojeno)

(121)Prihranki energije, ki izhajajo iz izvajanja prava Unije, se ne bi smeli uveljavljati, razen če izhajajo iz ukrepa, ki presega minimum, ki se zahteva z zadevnim pravnim aktom Unije, in sicer z določitvijo bolj ambicioznih zahtev glede energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti na ravni držav članic ali okrepljenim izvajanjem ukrepa. Stavbe imajo velik potencial za nadaljnje povečanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, prenova stavb pa zaradi ekonomije obsega bistveno in dolgoročno prispeva k večjim prihrankom energije. Zato je treba pojasniti, da se lahko uveljavljajo vsi prihranki energije, ki izhajajo iz ukrepov za spodbujanje prenove obstoječih stavb, če presegajo prihranke, do katerih bi prišlo ob odsotnosti ukrepa politike, in če država članica dokaže, da je zavezana, udeležena ali pooblaščena stran dejansko prispevala k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 42 (prilagojeno)

(122)V skladu s strategijo za energetsko unijo in načeli dobrega upravljanja bi bilo treba dati večji pomen pravilom glede spremljanja in preverjanja, ki veljajo za izvajanje sistemov obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti ali alternativnih ukrepov politike, pa tudi zahtevi za preverjanje statistično reprezentativnega vzorca ukrepov. V Direktivi 2012/27/EU, kakor je spremenjena s tejo Direktivio, bi bilo treba statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec ukrepov za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti razumeti kot zahtevo, da se podskupina statistične populacije zadevnih ukrepov za prihranke energije vzpostavi tako, da bo natančno odražala celotno populacijo vseh ukrepov za prihranke energije in tako omogočala ustrezno zanesljive zaključke glede zaupanja v celotno skupino ukrepov.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 43

⇨ novo

(123)Energija, ki se na ali v stavbah proizvaja s tehnologijami za energijo iz obnovljivih virov, prispeva k temu, da se porabi manjša količina energije, pridobljene iz fosilnih goriv. Zmanjšanje porabe energije in uporaba energije iz obnovljivih virov v stavbnem sektorju sta pomembna ukrepa za zmanjšanje energetske odvisnosti Unije in emisij toplogrednih plinov, zlasti z vidika ambicioznih podnebnih in energetskih ciljev za leto 2030 in tudi globalne zaveze, sprejete v okviru Pariškega sporazuma. Za namene obveznosti svojega skupnega prihranka energije lahko države članice, kjer je to ustrezno, upoštevajo prihranek energije, ki je nastal ⇨ zaradi ukrepov politike za spodbujanje ⇦ ⇨ tehnologij ⇦ pridobivanja energije iz obnovljivih virov ena ali v stavbah za lastno uporabo, da bi tako te stavbe lahko izpolnjevale zahteve glede prihranka energije, ki veljajo zanje ⇨ , v skladu z metodologijo izračuna iz te direktive ⇦. ⇨ Prihranki energije iz ukrepov politike v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnega goriva se ne smejo šteti. ⇦

⇩ novo

(124)Zaradi nekaterih sprememb, ki se uvajajo s to direktivo, bodo morda pozneje potrebne spremembe Uredbe (EU) 2018/1999, da bi zagotovili skladnost med njima. Nove določbe, zlasti tiste v zvezi z določanjem nacionalnih okvirnih prispevkov, mehanizmi za zapolnitev vrzeli in obveznostmi poročanja, bi bilo treba racionalizirati in prenesti v navedeno uredbo, ko se bo spreminjala. Nekatere določbe Uredbe (EU) 2018/1999 bo morda treba tudi ponovno oceniti glede na spremembe, predlagane v tej direktivi. Dodatne zahteve glede poročanja in spremljanja ne bi smele povzročiti nastanka novih vzporednih sistemov poročanja, temveč bi zanje veljal obstoječi okvir spremljanja in poročanja iz Uredbe (EU) 2018/1999.

(125)Komisija bi morala za spodbujanje praktičnega izvajanja te direktive na nacionalni, regionalni in lokalni ravni še naprej podpirati izmenjavo izkušenj o praksah, primerjalnih analizah, dejavnostih mreženja in inovativnih praksah na spletni platformi.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 60 (prilagojeno)

Ker cilja te direktive, in sicer uresničitve cilja Unije o 20-odstotnem povečanju energetske učinkovitosti do leta 2020 in priprave podlage za nadaljnje izboljšanje energetske učinkovitosti po letu 2020, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi za energetsko učinkovitost, in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 45 (prilagojeno)

⇨ novo

(126)Ker ciljev te direktive, in sicer doseganja 20-odstotnega cilja povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020 ter najmanj 32,5-odstotnega cilja povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030 in postavljanja temelja za nadaljnje izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti po teh letih, ⇨ in v smeri podnebne nevtralnosti, ⇦ države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 61 (prilagojeno)

(127)Da se omogoči prilagoditev tehničnemu napredku in spremembam pri porazdelitvi energetskih virov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 ⌦ PDEU ⌫ Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte o pregledu harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov, določenih na podlagi ⌦ te ⌫ Direktive 2004/8/ES, ter o vrednostih, metodah izračuna, privzetem koeficientu primarne energije in zahtevah iz prilog k tej direktivi. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

🡻 2018/2002 uvodna izjava 37 (prilagojeno)

(128)Za zagotovitev, da se priloge k Direktivi 2012/27/EU in harmonizirane referenčne vrednosti izkoristkov lahko posodobijo, je potrebno, da se na Komisijo prenesejo dodatna pooblastila. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje 100 . Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 62

(129)Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije 101 .

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 63 (prilagojeno)

Vse materialne določbe direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES bi bilo treba razveljaviti, razen člena 4(1) do (4) ter prilog I, III in IV k Direktivi 2006/32/ES. Navedene določbe Direktive 2006/32/ES bi morale še naprej veljati do roka za dosego 9-odstotnega cilja. Člen 9(1) in (2) Direktive 2010/30/EU, ki določa obveznost držav članic, da si prizadevajo nabaviti le izdelke, ki pripadajo najvišjemu razredu energetske učinkovitosti, bi bilo treba črtati. 

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 64 (prilagojeno)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z direktivama 2004/8/ES in 2006/32/ES. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz navedenih direktiv.

⇩ novo

(130)Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki predstavljajo vsebinsko spremembo v primerjavi s predhodno direktivo. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz navedene predhodne direktive.

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 65 (prilagojeno)

⇨ novo

(131)Ta direktiva ne bi smela posegati v ⇨ ne vpliva na ⇦ obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos Ddirektiv ⌦ iz Priloge XV, del B, ⌫ 2004/8/ES in 2006/32/ES v nacionalno zakonodajo ter začetek njune uporabe –

🡻 2012/27/EU uvodna izjava 66 (prilagojeno)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 so se države članice zavezale, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno –

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

VSEBINA, PODROČJE UPORABE, OPREDELITEV POJMOV IN CILJI POVEČANJA ENERGETSKE ⌦ ENERGIJSKE ⌫ UČINKOVITOSTI

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

🡻 2018/2002 člen 1.1 (prilagojeno)

⇨ novo

1. Ta direktiva določa skupni okvir ukrepov za spodbujanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti v Uniji, da se zagotovi izpolnitev krovnih ciljaev Unije 20-odstotnega povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti do leta 2020 in krovnih ciljev najmanj 32,5-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030, ter postavlja temelj ⌦ omogoča ⌫ dodatno izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti po teh letih.

Ta direktiva določa pravila ⇨ za izvajanje energijske učinkovitosti kot prednostne naloge v vseh sektorjih, ⇦ za odpravo preprek na energetskem trgu in pomanjkljivosti trga, ki ovirajo učinkovitost pri oskrbi z energijo in rabi energije., ter ⌦ Poleg tega ⌫ predvideva določitev okvirnih nacionalnih ciljev in prispevkov glede povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti za letoi 2020 in 2030.

Ta direktiva prispeva k izvajanju načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“energetske učinkovitosti na prvem mestu, ⇨ s čimer prispeva k Uniji kot vključujoči, pravični in uspešni družbi s sodobnim, konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom ⇦.

🡻 2012/27/EU

2. Zahteve iz te direktive so minimalne zahteve in nobeni državi članici ne preprečujejo, da bi ohranila ali uvedla strožje ukrepe. Takšni ukrepi so združljivi z zakonodajo Unije. Če so v nacionalni zakonodaji določeni strožji ukrepi, države članice o njej uradno obvestijo Komisijo.

Člen 2

Opredelitev pojmov

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)„energija“ pomeni vse oblike energentov, goriv, toplote, obnovljivih virov energije, električne energije ali katero koli drugo obliko energije, kakor so opredeljene v členu 2(d) Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike 102 ;

⇩ novo

(2)„energijska učinkovitost na prvem mestu“ pomeni energetsko učinkovitost na prvem mestu, kot je opredeljena v členu 2(18) Uredbe (EU) 2018/1999;

(3)„energetski sistem“ pomeni sistem, ki je primarno zasnovan za storitve oskrbe z energijo za zadovoljitev povpraševanja sektorjev končne porabe po energiji v obliki toplote, goriv ali električne energije;

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

(42)„poraba primarne energije“ pomeni bruto ⇨ razpoložljivo energijo ⇦ notranjo porabo brez ⇨ mednarodnih pomorskih skladišč, končne ⇦ neenergetske ⇨ porabe ⇦ rabe ⇨ in toplote okolice ⇦;

(53)„poraba končne energije“ pomeni vso energijo, ki se dobavi za industrijo, ⌦ promet ⌫ prevoz ⇨ (vključno s porabo energije v mednarodnem letalstvu) ⇦, gospodinjstva, ⇨ javne in zasebne ⇦ storitve in kmetijstvo ⇨ , gozdarstvo in ribištvo ter druge končne porabnike (končni porabniki energije). Izključuje porabo energije v mednarodnih pomorskih skladiščih, toploto okolice in dobave v sektor pretvorbe in energetski sektor ter izgube pri prenosu in distribuciji (uporabljajo se opredelitve iz Priloge A Uredbe (ES) št. 1099/2008) ⇦ Izključuje dobavo sektorju za pretvorbo energije in samemu energetskemu gospodarstvu;

(64)„energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost“ pomeni razmerje med doseženim učinkom, storitvijo, blagom ali energijo ter vloženo energijo;

(75)„prihranek energije“ pomeni količino prihranjene energije, določeno z meritvijo in/ali oceno porabe pred izvedbo ukrepa za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti in po njej, ob zagotovljenih normalnih zunanjih pogojih, ki vplivajo na porabo energije;

(86)„izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti“ pomeni povečanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti zaradi tehnoloških, vedenjskih in/ali gospodarskih sprememb;

(97)„energetska storitev“ pomeni fizikalni učinek, korist ali ugodnost, ki izhaja iz kombinacije energije in energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovite tehnologije ali ukrepa, ki lahko vključuje potrebno obratovanje, vzdrževanje in nadzor za opravljanje storitve, in se opravi na podlagi pogodbe ter za katero se je izkazalo, da v običajnih okoliščinah preverljivo in merljivo oziroma ocenljivo izboljša energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost ali prihrani primarno energijo;

(108)„javni organi“ pomenijo „naročnike“, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/24/EU2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta 103  z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev 104 ;

(9)„osrednja vlada“ pomeni vse upravne oddelke, ki so pristojni na celotnem ozemlju države članice;

(1110)„skupna uporabna tlorisna površina“ pomeni tlorisno površino stavbe ali dela stavbe, kjer se uporablja energija za klimatiziranje prostora;

⇩ novo

(12) „javni naročniki“ pomeni javne naročnike, kot so opredeljeni v členu 6(1) Direktive 2014/23/EU, členu 2(1) Direktive 2014/24/EU in členu 3(1) Direktive 2014/25/EU;

(13) „naročniki“ pomeni naročnike, kot so opredeljeni v Direktivi 2014/23/EU, Direktivi 2014/24/EU in Direktivi 2014/25/EU;

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

(1411)„sistem upravljanja z energijo“ pomeni sklop medsebojno povezanih ali medsebojno delujočih elementov načrta, v katerem je določen cilj energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti in strategija za doseganje tega cilja ⇨ , vključno s spremljanjem dejanske porabe energije, ukrepov za povečanje energijske učinkovitosti in merjenja napredka ⇦;

(1512)„evropski standard“ pomeni standard, ki ga sprejme Evropski odbor za standardizacijo, Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo ali Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, in je na voljo za javno uporabo;

(1613)„mednarodni standard“ pomeni standard, ki ga sprejme Mednarodna organizacija za standardizacijo in je na voljo javnosti;

(1714)„zavezana stran“ pomeni distributerja energije ali podjetje za maloprodajo energije ⇨ ali operaterja prenosnega sistema ⇦ ki ga zavezuje nacionalni sistem obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti iz člena 87;

(1815)„pooblaščena stran“ pomeni pravni subjekt, ki ga vlada ali drug javni organ pooblasti, da pripravi, upravlja ali vodi program financiranja v imenu vlade ali drugega javnega organa;

(1916)„udeležena stran“ pomeni podjetje ali javni organ, ki se je s prostovoljnim sporazumom zavezal, da bo dosegel nekatere cilje, ali ki je zajet v instrumentu nacionalne regulativne politike;

(2017)„javni organ izvajalec“ pomeni organ, za katerega velja javno pravo in je odgovoren za izvajanje ali spremljanje obdavčitve energije in ogljikovega dioksida, finančnih programov in instrumentov, davčnih spodbud, standardov in norm, sistemov za energetsko ⌦ energijsko ⌫ označevanje, usposabljanja ali izobraževanja;

(2118)„ukrep politike“ pomeni regulativni, finančni, davčni, prostovoljni instrument ali instrument o obveščanju, ki ga država članica uradno uvede in izvaja, da bi ustvarila podporni okvir, zahteve ali spodbude, s katerimi bi zagotovila, da bi udeleženci na trgu nudili ali kupovali energetske storitve ter izvajali druge ukrepe za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti;

(2219)„posamezni ukrep“ pomeni ukrep, ki zagotovi preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti ter je sprejet kot rezultat ukrepa politike;

(2320)„distributer energije“ pomeni fizično ali pravno osebo, tudi operaterja distribucijskega sistema, ki je odgovorna za prenos energije zaradi dobave končnim odjemalcem ali distribucijskim postajam, ki energijo prodajajo končnim odjemalcem;

(2421)„operater distribucijskega sistema“ pomeni „operaterja distribucijskega sistema“, kakor je opredeljen v ⌦ členu 2(29) ⌫ Direktivei (EU) 2019/944 2009/72/ES ⇨ za električno energijo ⇦ oziroma ⌦ členu 2(6) ⌫ Direktive 2009/73/EC ⇨za plin ⇦;

(2522)„podjetje za maloprodajo energije“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki prodaja energijo končnim odjemalcem;

(2623)„končni odjemalec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo;

(2724)„ponudnik energetskih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki opravlja energetske storitve ali druge ukrepe za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti v objektu ali prostorih končnega odjemalca;

(2825)„energetski ⌦ energijski ⌫ pregled“ pomeni sistematični postopek za namene ustrezne seznanitve sz obstoječim profilom porabe energije stavbe ali skupine stavb, industrijskega ali komercialnega procesa ali obrata ali zasebne ali javne storitve, s katerim se opredelijo in ocenijo stroškovno učinkovite možnosti za prihranek energije ⇨, ugotovijo možnosti za stroškovno učinkovito rabo ali proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ⇦ ter v okviru katerega se poroča o ugotovitvah;

(26)„mala in srednja podjetja“ ali „MSP“ pomenijo podjetja, kakor so opredeljena v naslovu I Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES 105 ; kategorijo mikro, malih in srednjih podjetij sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR, in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR;

(2927)„pogodbeno zagotavljanje prihranka energije“ pomeni pogodbeni dogovor med koristnikom in ponudnikom ukrepa za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, ki se preverja in spremlja v vsem obdobju pogodbe in v okviru katerega se naložbe (delo, dobava ali storitev), vključena v ta ukrep, plačujejo sorazmerno s stopnjo izboljšanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, dogovorjeno s pogodbo, ali drugim dogovorjenim merilom za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, kot so finančni prihranki;

(3028)„inteligentni merilni sistem“ pomeni elektronski sistem, ki lahko meri porabo energije, ob čemer doda več informacij kot običajni števec ter lahko pošilja in prejema podatke z uporabo elektronske komunikacije ⇨ „sistem naprednega merjenja“ kot je opredeljen v Direktivi (EU) 2019/944 ⇦;

(3129)„operater prenosnega sistema“ pomeni „operaterja prenosnega sistema“, kot je opredeljen v ⌦ členu 2(35)  ⌫ Direktive (EU) 2019/9442009/72/ES ⇨ za električno energijo ⇦ oziroma Direktive 2009/73/ES ⇨  za plin, ⇦;

(3230)„soproizvodnja“ pomeni postopek sočasne proizvodnje toplotne in električne ali mehanske energije ⌦ v istem postopku ⌫ ;

(3331)„ekonomsko upravičeno povpraševanje“ pomeni povpraševanje, ki ne presega potreb po ogrevanju ali hlajenju ter bi se po tržnih pogojih lahko zadovoljilo tudi s postopki proizvodnje energije, ki niso soproizvodnja;

(3432)„koristna toplota“ pomeni toploto, proizvedeno v postopku soproizvodnje za zadovoljitev ekonomsko upravičenega povpraševanja po ogrevanju ali hlajenju;

(3533)„električna energija iz soproizvodnje“ pomeni električno energijo, proizvedeno v postopku, ki je povezan s proizvodnjo koristne toplote, in izračunano v skladu z metodologijo iz Priloge III;

(3634)„soproizvodnja z visokim izkoristkom“ pomeni soproizvodnjo, ki izpolnjuje merila iz Priloge IIIII;

(3735)„celotni izkoristek“ pomeni letno vsoto proizvedene električne in mehanske energije ter koristne toplote, deljeno z vložkom goriva, ki se porabi za proizvodnjo toplote v soproizvodnji ter bruto proizvodnjo električne in mehanske energije;

(3836)„razmerje med električno energijo in toploto“ pomeni razmerje med električno energijo iz soproizvodnje in koristno toploto pri polnem obratovanju soproizvodnje, izračunano z uporabo obratovalnih podatkov določene naprave;

(3937)„naprava za soproizvodnjo“ pomeni napravo, ki lahko obratuje po postopku soproizvodnje;

(4038)„naprava za malo soproizvodnjo“ pomeni napravo za soproizvodnjo z obstoječo zmogljivostjo pod 1 MWe;

(4139)„naprava za mikrosoproizvodnjo“ pomeni napravo za soproizvodnjo z največjo zmogljivostjo pod 50 kWe;

(40)„indeks pozidanosti“ pomeni razmerje med tlorisno površino stavb in površino zemljišč na določenem ozemlju;

(4241)„učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem daljinskega ogrevanja ali hlajenja, pri katerem se uporablja vsaj 50 % energije iz obnovljivih virov, 50 % odvečne toplote, 75 % toplote iz soproizvodnje ali 50 % kombinacije takšne energije in toplote ⇨ ki izpolnjuje merila iz člena 24 ⇦;

(4342)„učinkovito ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem ogrevanja in hlajenja, ki v primerjavi z izhodiščnim scenarijem za nespremenjeno stanje znatno in glede na oceno iz analize stroškov in koristi iz te direktive stroškovno učinkovito zmanjša vnos potrebne primarne energije za dobavo enote energije znotraj ustrezne sistemske meje, pri čemer se upošteva energija, potrebna za ekstrakcijo, pretvorbo, prevoz in distribucijo;

(4443)„učinkovito individualno ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem dobave za individualno ogrevanje in hlajenje, ki v primerjavi z učinkovitim daljinskim ogrevanjem in hlajenjem znatno zmanjša vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, potrebne za dobavo enote energije znotraj ustrezne sistemske meje, ali zahteva enak vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, vendar ob nižjih stroških, pri čemer se upošteva energija, potrebna za ekstrakcijo, pretvorbo, prevoz in distribucijo;

⇩ novo

(45)„podatkovni center“ pomeni objekt ali skupino objektov, namenjenih centralizirani namestitvi, medsebojni povezavi in delovanju opreme za informacijsko tehnologijo in omrežne komunikacije, ki opravlja storitve shranjevanja, obdelave in prenosa podatkov, skupaj z vsemi objekti in infrastrukturo za distribucijo električne energije in nadzor okolja ter ravnmi odpornosti in varnosti, potrebnimi za zagotavljanje razpoložljivosti želenih storitev.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

(4644)„obsežna prenova“ pomeni prenovo, katere stroški presegajo 50 % vrednosti naložbe za novo primerljivo napravo;

(4745)„povezovalec“ ⌦ „agregator“ ⌫ pomeni ponudnika storitev povpraševanja, ki kombinira več kratkotrajnih bremen porabnika, z namenom da jih proda, lahko tudi na dražbi, na organiziranih trgih z energijo ⇨ se uporablja v pomenu pojma  „neodvisni agregator“, kakor je opredeljen v členu 2(19) Direktive (EU) 2019/944 ⇦.

⇩ novo

(49)„energijska revščina“ pomeni pomanjkanje osnovnih energetskih storitev, ki so podlaga za dostojen življenjski standard in zdravje, v gospodinjstvu, vključno z ustreznim ogrevanjem, hlajenjem, razsvetljavo in energijo za pogon gospodinjskih aparatov, glede na ustrezne nacionalne okoliščine, obstoječo socialno politiko in druge politike;

(50)„končni porabnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje ogrevanje, hlajenje ali sanitarno toplo vodo za svojo končno porabo, ali fizično ali pravno osebo, ki zaseda posamezno stavbo ali enoto v večstanovanjski ali večnamenski stavbi, ki se oskrbuje z ogrevanjem, hlajenjem ali sanitarno toplo vodo iz osrednjega vira, in nima neposredne ali individualne pogodbe z dobaviteljem energije;

(52)„ločene spodbude“ pomeni odsotnost pravične in razumne porazdelitve finančnih obveznosti in nagrajevanja v zvezi z naložbami v energijsko učinkovitost med zadevnimi akterji, npr. lastniki in najemniki ali različnimi lastniki enot v stavbah ali lastniki in najemniki ali različnimi lastniki večstanovanjskih ali večnamenskih stavb.

Člen 3

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“

1. Države članice v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“ zagotovijo, da se rešitve energijske učinkovitosti upoštevajo pri odločitvah o načrtovanju, politikah in večjih naložbah v zvezi z naslednjimi sektorji:

(a)energetski sistemi in

(b)neenergetski sektorji, če vplivajo na porabo energije in energijsko učinkovitost.

2. Države članice zagotovijo, da uporabo načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ preverijo ustrezni subjekti, če sta za odločitve o politiki, načrtovanju in naložbah potrebna odobritev in spremljanje.

3. Države članice pri uporabi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“:

(a)spodbujajo in, če je potrebna ocena stroškov in koristi, zagotavljajo uporabo metodologij stroškov in koristi, ki omogočajo ustrezno oceno širših koristi rešitev energijske učinkovitosti z družbenega vidika;

(b)določijo subjekt, ki je odgovoren za spremljanje uporabe načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ in vpliva odločitev o načrtovanju, politiki in naložbah na porabo energije in energijsko učinkovitost;

(c)v okviru celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 poročajo Komisiji o upoštevanju tega načela pri nacionalnih in regionalnih odločitvah o načrtovanju, politiki in večjih naložbah v zvezi z nacionalnimi in regionalnimi energetskimi sistemi.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

Člen 43

Cilji povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti

⇩ novo

1. Države članice skupaj zagotovijo zmanjšanje porabe energije v letu 2030 za najmanj 9 % v primerjavi s projekcijami iz referenčnega scenarija iz leta 2020, tako da bo poraba končne energije v Uniji v letu 2030 znašala največ 787 Mtoe, poraba primarne energije v Uniji v letu 2030 pa največ 1023 Mtoe 106 .

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

21. Vsaka država članica določi okvirni nacionalni cilj ⇨ prispevek ⇦ povečanja energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti,  ki temelji na porabi primarne ali ⇨ za porabo ⇦ končne energije, na prihranku, ⌦ in ⌫ primarne ali končne energije, ali na energetski intenzivnosti ⇨  da bi skupaj dosegle zavezujočo ciljno vrednost Unije iz odstavka 1 ⇦. Države članice o teh prispevkih ⇨ o teh prispevkih skupaj z okvirno krivuljo za te prispevke ⇦ uradno obvestijo Komisijo o teh ciljih v skladu s členom 24(1) in delom 1 Priloge XIV ⇨ v okviru posodobitev svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v skladu s členom 14 Uredbe (EU) 2018/1999 in v okviru svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov iz člena 3 in členov 7–12 Uredbe (EU) 2018/1999 ter po postopku iz navedenih členov ⇦. ⌦ Države članice ob ⌫ tem navedene cilje tudi izrazijo kot absolutno raven porabe primarne energije in porabe končne energije leta 2020 in ⇨ z uporabo formule, opredeljene v Prilogi I k tej Direktivi, ⇦ razložijo, kako in na podlagi katerih podatkov so izračunale to raven ⇨ so bili ti prispevki izračunani ⇦ .

⇩ novo

Države članice v nacionalnih prispevkih k energijski učinkovitosti sporočijo tudi deleže porabe energije v sektorjih končne uporabe energije v skladu z opredelitvijo iz Uredbe (ES) št. 1099/2008 o statistiki energetike, vključno z industrijo, stanovanjskim sektorjem, storitvami in prometom. Navedejo tudi projekcije porabe energije v informacijski in komunikacijski tehnologiji (IKT).

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

⌦ Pri ⌫ Pri določitvi navedenih ciljev ⇨ prispevkov ⇦, države članice upoštevajo:

🡻 2013/12/EU člen 1 in Priloga .a

⇨ novo

(a)da poraba energije v Uniji leta ⇨ 2030 ⇦ 2020 ne sme preseči 1483 ⇨  787 Mtoe porabe končne energije ali 1023  ⇦ Mtoe ⇨ porabe ⇦ primarne energije ali 1086 Mtoe končne energije;

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

(b)ukrepe iz te direktive;

(c)ukrepe za izpolnitev nacionalnih ciljev varčevanja z energijo, sprejetih v skladu s členom 4(1) Direktive 2006/32/ES, in

(cd)druge ukrepe za spodbujanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti v državah članicah in na ravni Unije;.

Države članice lahko pri določanju navedenih ciljev upoštevajo nacionalne okoliščine, ki vplivajo na porabo primarne energije, kot so:

⇩ novo

(d)vse ustrezne dejavnike, ki vplivajo na prizadevanja za učinkovitost, kot so.

i.skupna raven ambicij, potrebna za dosego podnebnih ciljev;

ii.pravična porazdelitev prizadevanj po vsej Uniji;

iii.energijska intenzivnost gospodarstva;

🡻 2012/27/EU

(iva)neizkoriščene možnosti za stroškovno učinkovit prihranek energije;

⇩ novo

(e)druge nacionalne okoliščine, ki vplivajo na porabo energije, zlasti:

🡻 2012/27/EU

⇨ novo

(ib)spremembe in napovedi v zvezi z BDP;

(iic)spremembe pri uvozu in izvozu energije ⇨ , spremembe v mešanici virov energije in uvedba novih trajnostnih goriv ⇦;

(iiid)razvoj vseh obnovljivih virov energije, jedrske energije, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida;in

(iv)razogljičenje energijsko intenzivnih panog.

(e)zgodnje ukrepanje.

🡻 2013/12/EU Člen 1 in Priloga .b (prilagojeno)

2.    Komisija do 30. junija 2014 oceni doseženi napredek in verjetnost, da poraba energije v Uniji leta 2020 ne bo presegla 1483 Mtoe primarne energije in/ali 1086 Mtoe končne energije.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

3.    Komisija pri pregledu iz odstavka 2:

(a)sešteje nacionalne okvirne cilje povečanja energetske učinkovitosti, ki jih sporočijo države članice;

(b)oceni, ali je mogoče vsoto navedenih ciljev šteti za zanesljivo vodilo pri presoji, ali Unija kot celota dosega cilj po načrtih, pri tem pa upošteva oceno prvega letnega poročila v skladu s členom 24(1) in oceno nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2);

(c)upošteva dopolnilne analize na podlagi:

(i)ocene napredka pri porabi energije in pri porabi energije glede na gospodarsko aktivnost na ravni Unije, vključno z napredkom pri učinkovitosti dobave energije v državah članicah, ki so svoje okvirne nacionalne cilje utemeljile na porabi končne energije ali prihranku končne energije, vključno z napredkom, ki je posledica skladnosti teh držav članic s poglavjem III te direktive;

(ii)rezultatov modelov v zvezi s prihodnjimi trendi porabe energije na ravni Unije;

🡻 2013/12/EU Člen 1 in Priloga .c (prilagojeno)

(d)primerja rezultate iz točk (a) do (c) s količino porabljene energije, ki bi bila potrebna, da poraba energije leta 2020 ne bi presegla 1483 Mtoe primarne energije in/ali 1086 Mtoe končne energije.

🡻 2019/504 Člen 1

5.    Vsaka država članica določi nacionalne okvirne prispevke glede energetske učinkovitosti k ciljem Unije za leto 2030 iz člena 1(1) te direktive v skladu s členoma 4 in 6 Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta 107 . Države članice pri določanju teh prispevkov upoštevajo, da poraba energije v Uniji leta 2030 ne sme preseči 1 128 Mtoe primarne energije in/ali 846 Mtoe končne energije. Države članice o teh prispevkih uradno obvestijo Komisijo v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih iz postopka iz členov 3 in 7 do 12 Uredbe (EU) 2018/1999 ter v skladu z njim.

⇩ novo

3. Če Komisija na podlagi svoje ocene v skladu s členom 29(1) in (3) Uredbe (EU) 2018/1999 ugotovi, da doseženi napredek v smeri doseganja prispevkov k energijski učinkovitosti ni zadosten, države članice, ki so nad svojimi okvirnimi krivuljami iz odstavka 2 tega člena, zagotovijo, da se v enem letu od prejema Komisijine ocene izvedejo dodatni ukrepi, da bi zagotovile, da se bodo vrnile na pravo pot za dosego svojih prispevkov glede energijske učinkovitosti. Med temi dodatnimi ukrepi so tudi naslednji:

a.nacionalni ukrepi za doseganje prihrankov energije vključno z okrepljeno pomočjo pri razvoju projektov za izvajanje ukrepov naložb v energijsko učinkovitost;

b.povečanje obveznosti prihrankov energije iz člena 8;

c.prilagoditev obveznosti javnega sektorja;

d.prostovoljen finančni prispevek v nacionalni sklad za energijsko učinkovitost iz člena 25 ali kakšen drug poseben instrument za energijsko učinkovitost, pri čemer so letni prispevki enaki naložbam, ki so potrebne za dosego okvirne krivulje.

Če je država članica nad okvirno krivuljo iz odstavka 2 tega člena, v svoje celovito nacionalno energetsko in podnebno poročilo o napredku v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 vključi pojasnilo, kako bo odpravila vrzel, da bi zagotovila, da bo dosegla svoje nacionalne prispevke k energijski učinkovitosti.

Komisija oceni, ali nacionalni ukrepi iz tega odstavka zadostujejo za dosego ciljnih vrednosti Unije za energijsko učinkovitost. Če se šteje, da nacionalni ukrepi ne zadostujejo, Komisija, kot je ustrezno, predlaga ukrepe in izvaja svoja pooblastila na ravni Unije poleg teh priporočil, da bi zagotovila zlasti doseganje cilja Unije za energijsko učinkovitost za leto 2030.

4. Komisija do 31. decembra 2026 oceni metodološke spremembe v podatkih, sporočenih v skladu z Uredbo (ES) št. 1099/2008 o statistiki energetike, v metodologiji za izračun energijske bilance in v energetskih modelih za evropsko uporabo energije ter po potrebi predlaga tehnične prilagoditve izračuna za ciljne vrednosti Unije za leto 2030, da bi ohranila raven ambicij iz odstavka 1 tega člena.

🡻 2018/2002 Člen 1.2

6.    Komisija oceni krovne cilje povečanja energetske učinkovitosti Unije za leto 2030 iz člena 1(1), da bi do leta 2023 predložila zakonodajni predlog, v katerem bi cilje popravila navzgor, če bi se zaradi gospodarskega ali tehnološkega razvoja bistveno znižali stroški ali če bi bilo to potrebno, da bi Unija izpolnila svoje mednarodne zaveze glede razogljičenja.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

POGLAVJE II

UČINKOVITOST RABE ENERGIJE ⌦ ZGLEDNA VLOGA JAVNEGA SEKTORJA ⌫

⇩ novo

Člen 5

Vodilna vloga javnega sektorja pri doseganju energijske učinkovitosti

1. Države članice zagotovijo, da se skupna poraba končne energije vseh javnih organov vsako leto zmanjša za najmanj 1,7 % v primerjavi z letom X-2 (X je leto, v katerem začne veljati ta direktiva).

Države članice lahko pri izračunu porabe končne energije svojih javnih organov upoštevajo podnebne variacije v državi članici.

2. Države članice v svoje nacionalne energetske in podnebne načrte ter njihove posodobitve v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 vključijo seznam javnih organov, ki prispevajo k izpolnitvi obveznosti iz odstavka 1 tega člena, višino zmanjšanja porabe energije, ki ga mora doseči vsak od njih, in ukrepe, ki jih načrtujejo, da bi to dosegli. Države članice v okviru svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 Komisiji sporočijo doseženo letno zmanjšanje porabe končne energije.

3. Države članice zagotovijo, da regionalni in lokalni upravni organi v svojih načrtih za razogljičenje sprejmejo posebne ukrepe glede energijske učinkovitosti po posvetovanju z deležniki in javnostjo, vključno s posebnimi skupinami, ki jim grozi energijska revščina ali so bolj občutljive za njene učinke, kot so ženske, invalidi, starejši, otroci in osebe z manjšinskim rasnim ali etničnim ozadjem.

4. Države članice podpirajo javne organe pri uvajanju ukrepov izboljšanja energijske učinkovitosti, tudi na regionalni in lokalni ravni, z dajanjem smernic, spodbujanjem priložnosti za razvijanje sposobnosti in usposabljanje ter sodelovanjem med javnimi organi.

5. Države članice spodbujajo javne organe k upoštevanju emisij CO2 skozi ves življenjski cikel pri naložbah in dejavnostih politike javnih organov.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

Člen 65

Stavbe javnih organov kot zgled

1. Vsaka država članica brez poseganja v člen 7 Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta 108 , zagotovi, da se, od 1. januarja 2014, vsako leto prenovijo ⇨ vsaj ⇦ 3 % skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade ⇨ javnih organov, ⇦ ki se ogrevajo in/ali ohlajajo, in se tako ⇨ vsaj ⇦ izpolnijo vsaj minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti, ⇨ spremenijo v skoraj ničenergijske stavbe ⇦ z uporabo ⌦ v skladu s ⌫ členoma 4 ⇨ 9 ⇦ Direktive 2010/31/EU.

Če javni organi zasedajo stavbo, ki ni v njihovi lasti, uveljavljajo svoje pogodbene pravice, kolikor je mogoče, in lastnika stavbe spodbujajo k prenovi stavbe v skoraj nič-energijsko ⌦ ničenergijsko ⌫ stavbo v skladu s členom 9 Direktive 2010/31/EU. Pri sklenitvi pogodbe o namestitvi v stavbi, ki ni v njihovi lasti, je cilj javnih organov, da ta stavba spada v enega od dveh najvišjih razredov energijske učinkovitosti na energijski izkaznici.

Stopnja 3 % se izračuna na podlagi skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade zadevne države članice, ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 in ki 1. januarja vsakega leta ne izpolnjujejo nacionalnih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti, določenih v skladu s členom 4 Direktive 2010/31/EU. Navedena meja se zniža na 250 m2 od 9. julija 2015 naprej.

Če država članica določi, da se obveznost letne prenove 3 % skupne tlorisne površine nanaša tudi na stavbe v lasti in rabi upravnih oddelkov na ravni pod osrednjo vlado, se 3 % stopnja ⇨ Stopnja najmanj 3% ⇦ se izračuna na podlagi skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade ter upravnih oddelkov, ⇨ javnih organov ⇦ zadevne države članice, ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 oziroma od 9. julija 2015, več kot 250 m2 ⌦ ter ⌫ 1. januarja vsakega leta ne izpolnjujejo nacionalnih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti, določenih v skladu s členom 4 Direktive 2010/31/EU ⇨ 2024 niso skoraj ničenergijske stavbe ⇦.

Države članice se lahko pri izvajanju ukrepov za temeljito prenovo stavb osrednje vlade v skladu s prvim pododstavkom odločijo, da upoštevajo stavbo kot celoto, vključno z ovojem stavbe, opremo, obratovanjem in vzdrževanjem.

Države članice zahtevajo, da imajo pri ukrepih za energetsko učinkovitost prednost stavbe osrednje vlade z najnižjo energetsko učinkovitostjo, če je to stroškovno učinkovito in tehnično izvedljivo.

2.    Države članice se lahko odločijo, da ne bodo določile ali uporabljale zahtev iz odstavka 1 za naslednje kategorije stavb:

(a)stavbe, ki so uradno zaščitene kot del zaščitenega okolja ali zaradi njihovega posebnega arhitekturnega ali zgodovinskega pomena, če bi izpolnjevanje določenih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti nesprejemljivo spremenilo njihov značaj ali videz;

(b)stavbe v lasti oboroženih sil ali osrednje vlade, ki se uporabljajo za namene nacionalne obrambe, vendar v to kategorijo ne spadajo posamezni bivalni prostori ali poslovne stavbe, ki jih uporabljajo oborožene sile in drugi uslužbenci nacionalnih obrambnih organov;

(c)stavbe, ki se uporabljajo za obredne namene ali verske dejavnosti.

3.    Če država članica prenovi več kot 3% skupne tlorisne površine stavbe osrednje vlade v določenem letu, lahko presežek šteje v okvir letne stopnje prenove v enem od predhodnih ali naslednjih treh let.

24. Države članice lahko v izjemnih primerih v okvir letne stopnje prenove stavb osrednje vlade štejejo nove stavbe, ki so v uporabi in lasti kot nadomestilo za določene stavbe osrednje vlade ⇨ javnih organov ⇦, porušene v enem od predhodnih dveh let, ali stavbe, ki so bile prodane, porušene ali so prenehale biti v uporabi v enem od predhodnih dveh let zaradi intenzivnejše uporabe drugih stavb. Take izjeme se uporabljajo samo, če bi bile v primerjavi s prenovo takih stavb stroškovno učinkovitejše in bolj trajnostne v smislu energije in emisij CO2 skozi življenjski cikel. Vsaka država članica jasno določi in objavi splošna merila, metodologije in postopke, na podlagi katerih se ugotovijo taki izjemni primeri.

(35) Države članice za namene ⇨ tega člena ⇦ odstavka 1 do 31. decembra 2013 pripravijo in objavijo popis stavb osrednje vlade ⇨ javnih organov ⇦, ki se ogrevajo in/ali ohlajajo in ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 oziroma od 9. julija 2015 250 m2, razen stavb, izvzetih na podlagi odstavka 2. ⇨ Ta popis se posodablja vsaj enkrat letno. ⇦ Popis vsebuje ⇨ vsaj ⇦ naslednje podatke:

(a)tlorisno površino v m2; ter

(b)⇨ energijsko izkaznico ⇦ vsake stavbe ali zadevne podatke o energiji ⇨, izdano v skladu s členom 12 Direktive 2010/31/EU ⇦.

6.    Brez poseganja v člen 7 Direktive 2010/31/EU lahko države članice izberejo alternativni pristop k odstavkom 1 do 5 tega člena ter sprejmejo druge stroškovno učinkovite ukrepe, vključno s temeljitimi prenovami in ukrepi za spremembo vedenja uporabnikov stavb, s katerimi bi do leta 2020 dosegle prihranek energije v upravičenih stavbah v lasti in rabi osrednje vlade, ki je najmanj enak prihranku, ki je določen v odstavku 1 in o katerem se poroča letno.

Za namene alternativnega pristopa lahko države članice prihranek energije, ki bi ga dosegle z uporabo odstavkov 1 do 4, ocenijo na podlagi ustreznih standardnih vrednosti za porabo energije v referenčnih stavbah osrednje vlade pred obnovo in po njej ter na podlagi ocenjene površine njenega stavbnega fonda. Kategorije referenčnih stavb osrednje vlade so reprezentativne za ta stavbni fond.

Države članice, ki izberejo alternativni pristop, Komisijo do 31. decembra 2013 uradno obvestijo o alternativnih ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti, in prikažejo, kako naj bi dosegle enakovredno izboljšanje energetske učinkovitosti stavb osrednje vlade.

7.    Države članice spodbujajo javne organe, tudi na regionalni in lokalni ravni, ter organe za socialna stanovanja, za katere velja javno pravo, naj v skladu s svojimi pristojnostmi in upravnimi strukturami:

(a)sprejmejo načrt za energetsko učinkovitost, ki je samostojen ali del širšega načrta za podnebje ali okolje ter vključuje posebne cilje in ukrepe za prihranek energije in za povečanje energetske učinkovitosti, da bi sledili zgledu stavb osrednje vlade, kot je določeno v odstavkih 1, 5 in 6;

(b)kot del izvajanja svojega načrta vzpostavijo sistem upravljanja z energijo, vključno z energetskimi pregledi;

(c)za financiranje prenov in izvajanje načrtov za dolgoročno ohranitev ali izboljšanje energetske učinkovitosti po potrebi uporabijo podjetja za energetske storitve in pogodbeno zagotavljanje prihranka energije.

Člen 76

⌦ Javno naročanje ⌫ Nakupi javnih organov

1. Države članice zagotovijo, da osrednje vlade ⇨ javni naročniki in naročniki pri sklepanju pogodb o javnih naročilih in koncesijah z vrednostjo, ki je enaka ali večja kot pragovi iz člena 8 Direktive 2014/23/EU, člena 4 Direktive 2014/24/EU in člena 15 Direktive 2014/25/EU, ⇦ kupujejo le izdelke, storitve ,in stavbe ⇨ in gradbena dela ⇦ stavbe z visoko energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitostjo, , kakor je določeno v Prilogi III, kolikor je to v skladu s stroškovno učinkovitostjo, ekonomsko izvedljivostjo, večjo trajnostjo, tehnično ustreznostjo in zadostno ravnijo konkurence  ⌦ v skladu z zahtevami ⌫ ⌦ iz Priloge IV k tej direktivi ⌫.

Obveznost iz prvega pododstavka se uporablja za pogodbe o nakupu izdelkov, storitev in stavb s strani javnih organov, če je vrednost takih pogodb enaka ali večja od pragov, določenih v členu 4 Direktive 2004/18/ES.

⇩ novo

Države članice zagotovijo tudi, da javni naročniki in naročniki pri oddaji javnih naročil z vrednostjo, ki je enaka ali višja kot pragovi iz prvega pododstavka, uporabijo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ iz člena 3 te direktive, tudi pri tistih javnih naročilih in koncesijah, za katere v Prilogi IV niso navedene posebne zahteve.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

2. Obveznost iz odstavka 1 se uporablja za pogodbe oboroženih sil le, kolikor to ni v nasprotju z naravo in glavnim ciljem dejavnosti oboroženih sil. Obveznost se ne uporablja za pogodbe za dobavo vojaške opreme, kakor je opredeljena v Direktivi 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti 109 .

3. Države članice spodbujajo javne organe, tudi na regionalni in lokalni ravni, naj v skladu s svojimi pristojnostmi in upravnimi strukturami sledijo zgledu osrednje vlade ter kupujejo le izdelke, storitve in stavbe z visoko energetsko učinkovitostjo. Države članice ⇨ ne glede na odstavek 4 člena 24 te Direktive ⇦ spodbujajo javne organe ⇨ zagotovijo, da javni naročniki in naročniki ⇦ ⇨ pri razpisih za storitve z znatnim energijskim vidikom ⇦  da pri javnih razpisih za storitve, ki imajo znaten energetski vidik, ocenijo možnost ⇨ izvedljivost ⇦ sklepanja dolgoročnih pogodb, ki zagotavljajo dolgoročni prihranek energije.

4. Brez poseganja v odstavek 1 lahko države članice pri nakupu svežnja izdelkov, ki ⌦ v celoti ⌫ kot celota spada na področje uporabe delegiranega akta, sprejetega na podlagi Uredbe (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta 110  Direktive 2010/30/EU, zahtevajo, da ima skupna energetska ⌦ energijska ⌫ učinkovitost prednost pred energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitostjo posameznih izdelkov znotraj tega svežnja, tj. nakup svežnja izdelkov, ki izpolnjuje merilo pripadnosti najvišjemu razredu energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti.

⇩ novo

5. Države članice lahko zahtevajo, da javni naročniki in naročniki, če je ustrezno, v praksah javnega naročanja upoštevajo širše vidike trajnostnosti, socialne in okoljske vidike ter vidike krožnega gospodarstva, da bi dosegli Unijine cilje glede razogljičenja in ničelnega onesnaževanja. Če je ustrezno, države članice v skladu z zahtevami iz Priloge IV od javnih naročnikov in naročnikov zahtevajo, da upoštevajo merila Unije za zelena javna naročila.

Da bi zagotovile preglednost pri uporabi zahtev glede energijske učinkovitosti v postopku javnega naročanja, države članice javnosti omogočijo dostop do informacij o vplivu naročil z vrednostjo, ki je enaka ali večja kot pragovi iz odstavka 1, na energijsko učinkovitost. Javni naročniki se lahko odločijo, da bodo od ponudnikov zahtevali razkritje informacij o potenciala globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel nove stavbe in lahko javnosti omogočijo dostop do teh podatkov o naročilih, zlasti za nove stavbe s tlorisno površino nad 2 000 m2.

Države članice podpirajo javne naročnike in naročnike pri uvajanju zahtev glede energijske učinkovitosti, tudi na regionalni in lokalni ravni, z zagotavljanjem jasnih pravil in smernic, vključno z metodologijami ocenjevanja stroškov skozi življenjski cikel ter okoljskih vplivov in stroškov, vzpostavitvijo strokovnih centrov za podporo ter spodbujanjem uporabe združenega in digitalnega naročanja, kjer je mogoče.

6. Države članice sprejmejo pravne in regulativne določbe ter upravne prakse v zvezi z javnimi nakupi ter letno pripravo proračuna in obračunavanjem, ki so potrebne za zagotovitev, da se posamezni javni organi ne odvrnejo od naložb v izboljšanje energijske učinkovitosti ter od uporabe pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in mehanizmov financiranja s tretje strani na dolgoročni pogodbeni osnovi.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

7.(b) ⇨ Države članice odpravijo regulativne ali neregulativne ovire za energijsko učinkovitost, zlasti v zvezi s ⇦ pravnimi in regulativnimi določbami ter upravnimi praksami v zvezi z javnimi nakupi ter letno pripravo proračuna in obračunavanjem za zagotovitev, da se posamezni javni organi ne odvrnejo od naložb v izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti in čim večjega zmanjšanja stroškov življenjskega kroga ter od uporabe pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugih mehanizmov financiranja s tretje strani na dolgoročni pogodbeni osnovi.

⇩ novo

Države članice v okviru celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 poročajo Komisiji o ukrepih za odpravo ovir za uvajanje izboljšav energijske učinkovitosti.

🡻 2018/2002 Člen 1.3 (prilagojeno)

⇨ novo

POGLAVJE III

⌦ UČINKOVITOST RABE ENERGIJE ⌫

Člen 87

Obveznost prihranka energije

1. Države članice morajo doseči skupni prihranek ⌦ energije pri končni porabi ⌫ končne porabe energije, ki ustreza vsaj:

(a)novim letnim prihrankom v obdobju od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020 v višini 1,5 % letne količine prodane energije končnim odjemalcem, glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2013. Iz tega izračuna se lahko deloma ali v celoti izključi količina prodane energije, ki se porabi za prevoz;

(b)novim letnim prihrankom v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 ⇨ 2023 ⇦ v višini 0,8 % letne porabe končne energije, glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2019. Z odstopanjem od te zahteve morata Ciper in Malta doseči nove letne prihranke v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 ⇨ 2023 ⇦ v višini 0,24 % letne porabe končne energije, glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2019.

⇩ novo

(c)novim letnim prihrankom v obdobju od 1. januarja 2024 do 31. decembra 2030 v višini 1,5 % letne porabe končne energije glede na triletno povprečje pred 1. januarjem 2020.

🡻 2018/2002 Člen 1.3 (prilagojeno)

⇨ novo

Države članice določijo, kako bo izračunana količina novih prihrankov razporejena v posameznem obdobju, navedenem v točkah (a), in (b) in ⇨ (c) ⇦ prvega pododstavka, če se do konca posameznega obdobja obveznosti dosežejo zahtevani celotni skupni prihranki končne porabe energije.

Države članice še naprej dosegajo nove letne prihranke v skladu s točko (b) ⇨ stopnjo prihranka iz točke (c) ⇦ prvega pododstavka v desetletnih obdobjih po letu 2030,razen če se v pregledih Komisije do leta 2028 in vsakih 10 let zatem ugotovi, da to ni več potrebno za to, da se dosežejo dolgoročni energetski in podnebni cilji Unije za leto 2050.

Države članice dosežejo zahtevano količino prihrankov iz odstavka 1 tega člena bodisi z uvedbo sistema obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti iz člena 97a bodisi s sprejetjem alternativnih ukrepov politike iz člena 107b. Države članice lahko sistem obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti kombinirajo z alternativnimi ukrepi politik. Države članice zagotovijo, da se prihranki, ki izhajajo iz ukrepov politik iz členov 97a in 107b ter člena 28(11)20(6), izračunajo v skladu s Prilogo V.

⇩ novo

(3) Države članice sisteme obveznosti glede energijske učinkovitosti, alternativne ukrepe politike ali kombinacijo obojih ali programe ali ukrepe, ki se financirajo iz nacionalnega sklada za energijsko učinkovitost, izvajajo prednostno pri ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcih in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice zagotovijo, da ukrepi politike, ki se izvajajo v skladu s tem členom, nimajo škodljivega učinka na te osebe. Če je ustrezno, države članice za odpravo škodljivih učinkov ter zagotovitev pravičnega in vključujočega energetskega prehoda čim bolje izkoristijo financiranje, vključno z javnim financiranjem, instrumente financiranja na ravni Unije in prihodke od pravic v skladu s členom 22(3)(b).

Pri oblikovanju takih ukrepov države članice upoštevajo in spodbujajo vlogo skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti državljanov pri prispevanju k izvajanju teh ukrepov politike.

Države članice dosežejo delež potrebnih skupnih prihrankov energije pri končni porabi pri ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcih in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. Ta delež mora biti vsaj enak deležu gospodinjstev v energijski revščini po ocenah v njihovem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, pripravljenem v skladu s členom 3(3)(d) uredbe o upravljanju (Uredba (EU) 2018/1999). Če država članica ni uradno sporočila deleža gospodinjstev v energijski revščini po ocenah v svojem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, je delež zahtevane skupne količine prihrankov energije pri končni porabi pri ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcih in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, najmanj enak aritmetični sredini deleža naslednjih kazalnikov za leto 2019 oziroma, če niso na razpolago za leto 2019, za linearno ekstrapolacijo njihovih vrednosti za zadnja tri leta, ki so na razpolago:

(a)nezmožnost ustreznega ogrevanja doma (Eurostat, SILC [ilc_mdes01]);

(b)zaostala plačila računov za komunalne storitve SILC, [ilc_mdes07]) ter

(c)struktura stroškov porabe po dohodkovnem kvintilnem razredu in namenu porabe COICOP (Eurostat, HBS, [hbs_str_t223], podatki za [CP045] Električna energija, plin in druga goriva).

(4) Države članice informacije o uporabljenih kazalnikih, deležu aritmetične sredine in rezultatih ukrepov politike, sprejetih v skladu z odstavkom 3 tega člena, vključijo v posodobitve svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 2018/1999, v naslednje celovite nacionalne energetske in podnebne načrte v skladu s členi 3 in 7–12 Uredbe (EU) 2018/1999 ter ustrezna poročila o napredku v skladu s členom 17 navedene uredbe.

🡻 2018/2002 Člen 1.3 (prilagojeno)

⇨ novo

5. Države članice lahko pri izračunu upoštevajo prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov politik, bodisi uvedenih do 31. decembra 2020 ali po tem datumu, če ti ukrepi privedejo do novih posameznih ukrepov, ki se izvedejo po 31. decembru 2020. ⇨ Prihranki energije, doseženi v katerem koli obdobju obveznosti, se ne štejejo v količino zahtevanih prihrankov energije za prejšnja obdobja obveznosti, določena v odstavku 1. ⇦ 

(62) Če države članice izpolnijo vsaj svojo obveznost skupnega prihranka končne porabe energije ⌦ pri končni porabi ⌫ iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, lahko zahtevano količino prihrankov energije ⇨ iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1 ⇦ izračunajo na enega ali več od naslednjih načinov:

(a)uporabijo letno stopnjo prihranka pri prodaji energije končnim odjemalcem ali pri porabi končne energije glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2019;

(b)iz osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz;

(c)uporabijo katero koli od možnosti iz odstavka 4.

(73) Kadar se države članice odločijo, da bodo uporabile ⌦ eno od ⌫ možnosti iz točk (a), (b) oziroma (c) odstavka 6 ⇨ v zvezi z zahtevanimi prihranki energije iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1 ⇦, določijo:

(a)svojo letno stopnjo prihranka, ki jo bodo uporabile pri izračunu svojih skupnih prihrankov končne porabe energije ⌦ pri končni porabi ⌫ in s katero bodo zagotovile, da njihova končna količina neto prihrankov energije ne bo manjša od tiste, ki se zahteva na podlagi točke (b) prvega pododstavka odstavka 1;, in

(b)svojo osnovo za izračun, iz katere lahko deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz.

(84) Vsaka država članica lahko ob upoštevanju odstavka 9:

(a)opravi izračun, zahtevan v točki (a) prvega pododstavka odstavka 1, z uporabo vrednosti 1 % v letih 2014 in 2015; 1,25 % v letih 2016 in 2017 ter 1,5 % v letih 2018, 2019 in 2020;

(b)izključi iz izračuna vso ali del količine prodane energije, ki se v obdobju obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 porabi za industrijske dejavnosti, navedene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, ali vso ali del končne energije, ki se v navedenih dejavnostih porabi v obdobju obveznosti iz točke (b) navedenega pododstavka;

(c)pri količini zahtevanih prihrankov energije upošteva prihranek energije ⇨ iz točk (a) in (b) prvega pododstavka odstavka 1 ⇦ dosežen v sektorjih pretvorbe, distribucije in prenosa energije, vključno z infrastrukturo za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, zaradi izvajanja zahtev iz člena 23(4), točke (b) člena 2414(4), in člena 251(1) do (10). Države članice obvestijo Komisijo o svojih nameravanih ukrepih politike iz te točke za obdobje od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Učinek teh ukrepov se izračuna v skladu s Prilogo V in se vključi v te načrte;

(d)pri količini zahtevanih prihrankov energije upošteva prihranek energije, ki izhaja iz posameznih ukrepov, ki se po novem izvajajo od 31. decembra 2008 in imajo učinek še leta 2020 v zvezi z obdobjem obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 in po letu 2020 v zvezi z obdobjem iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, ter jih je mogoče meriti in preverjati;

(e)pri količini zahtevanih prihrankov energije upošteva prihranek energije, ki izhaja iz ukrepov politike, če je mogoče dokazati, da so ti ukrepi privedli do posameznih ukrepov, ki so se izvedli od 1. januarja 2018 in do 31. decembra 2020 ter zagotavljajo prihranke po 31. decembru 2020;

(f)iz izračuna količine zahtevanih prihrankov energije ⇨ v skladu s točkama (a) in (b) prvega pododstavka odstavka 1 ⇦ izključi 30 % preverljive količine energije, ki je bila proizvedena na ali v stavbah za lastno uporabo zaradi ukrepov politik, ki spodbujajo namestitev novih tehnologij za energijo iz obnovljivih virov;

(g)pri količini zahtevanih prihrankov energije ⇨ v skladu s točkama (a) in (b) prvega pododstavka odstavka 1⇦ upošteva prihranek energije, ki presega prihranek energije, ki se zahteva za obdobje obveznosti od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020, če so ti prihranki rezultat posameznih ukrepov, izvedenih v okviru ukrepov politike iz členov 9a in 9 in 107b, ki so jih države članice sporočile v svojih nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost in o katerih so poročale v svojih poročilih o napredku v skladu s členom 24.

(95) Države članice ločeno uporabijo in izračunajo učinek možnosti, izbranih na podlagi odstavka 84 za obdobjei iz točk (a) in (b) prvega pododstavka odstavka 1:

(a)za izračun količine prihrankov energije, zahtevanih za obdobje obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1, lahko države članice uporabijo točke (a) do (d) odstavka 84. Vse možnosti, izbrane na podlagi 4, skupaj ne predstavljajo več kot 25 % količine prihrankov energije iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1;

(b)za izračun količine prihrankov energije, zahtevanih za obdobje obveznosti iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, lahko države članice uporabijo točke (b) do (g) odstavka 84, če imajo posamezni ukrepi iz točke (d) odstavka 4 preverljiv in merljiv učinek tudi po 31. decembru 2020. Vse možnosti, izbrane na podlagi odstavka 84, skupaj ne predstavljajo več kot 35 % količine prihrankov energije, izračunanih v skladu z odstavkoma 62 in 73.

Ne glede na to, ali države članice iz svoje osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz, ali izkoristijo možnosti iz odstavka 84, zagotovijo, da izračunana neto količina novih prihrankov, ki jo morajo doseči pri porabi končne energije v obdobju obveznosti ⇨ iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1 ⇦ od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 ⇨ 2023 ⇦, ni manjša od količine, ki izhaja iz uporabe stopnje letnega prihranka iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1.

(106)    Države članice v ⇨ posodobitvah ⇦ svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtovih v skladu s ⇨ členom 14 Uredbe (EU) 2018/1999, v svojih naslednjih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih v skladu s členi 3 in 7–12 iz ⇦ Prilogeo III k Uredbi (EU) 2018/1999 ⇨ in v skladu z njo ter v ustreznih poročilih o napredku ⇦ opišejo izračun količine prihrankov energije, ki naj bi jo dosegle v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena, in po potrebi razložijo, kako so določile stopnjo letnega prihranka in osnovo za izračun ter kako in v kakšnem obsegu so uporabile možnosti iz odstavka 84 tega člena.

⇩ novo

(11)    Države članice količino zahtevanih prihrankov energije iz točke (c) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena in člena 3, opis ukrepov politike, ki bodo izvedeni, da bi dosegli zahtevano skupno količino kumulativnih prihrankov energije pri končni porabi, in svoje metodologije izračuna v skladu s Prilogo V te direktive uradno sporočijo Komisiji v okviru posodobitev svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v skladu s členom 14 Uredbe (EU) 2018/1999 ter v okviru svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov iz člena 3 in členov 7–12 Uredbe (EU) 2018/1999 in po postopku iz navedenih členov. Države članice uporabljajo predlogo poročila, ki jo državam članicam da na razpolago Komisija.

(12)    Če Komisija na podlagi ocene celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku v skladu s členom 29 Uredbe (EU) 2018/1999 ali osnutka ali dokončne različice posodobitve zadnjega priglašenega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta v skladu s členom 14 Uredbe (EU) 2018/1999 ali ocene naslednjega osnutka in dokončne različice celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v skladu s členom 3 Uredbe (EU) 2018/1999 ugotovi, da ukrepi politike ne zagotavljajo zahtevanih kumulativnih prihrankov energije pri končni porabi do konca obdobja obveznosti, lahko v skladu s členom 34 Uredbe (EU) 2018/1999 izda priporočila državam članicam, za katere meni, da njihovi ukrepi politike ne zadostujejo za izpolnitev njihovih obveznosti prihrankov energije.

🡻 2018/2002 Člen 1.3

7.    Prihranki energije, doseženi po 31. decembru 2020, se ne upoštevajo v količini zahtevanih prihrankov energije za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020.

⇩ novo

13. Če država članica do konca vsakega obdobja obveznosti iz odstavka 1 tega člena ne doseže zahtevanih kumulativnih prihrankov energije pri končni porabi, preostanek prihrankov energije doseže poleg kumulativnih prihrankov energije pri končni porabi, zahtevanih do konca naslednjega obdobja obveznosti.

🡻 2018/2002 Člen 1.3

⇨ novo

8.    Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena lahko države članice, ki zavezanim stranem dovolijo uporabo možnosti iz točke (b) člena 7a(6), za namene točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena upoštevajo prihranke energije, dosežene v katerem koli letu po letu 2010 in pred začetkom obdobja obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena, kot da so bili ti prihranki energije doseženi po 31. decembru 2013 in pred 1. januarjem 2021, če obstajajo vse naslednje okoliščine:

(a)sistem obveznosti energetske učinkovitosti je veljal kadar koli med 31. decembrom 2009 in 31. decembrom 2014 in je bil vključen v prvi nacionalni akcijski načrt države članice za energetsko učinkovitost, predložen v skladu s členom 24(2);

(b)prihranki so bili doseženi v okviru sistema obveznosti;

(c)prihranki so izračunani v skladu s Prilogo V;

(d)leta, v katerih naj bi bili prihranki doseženi, so bila vključena v nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2).

9.    Države članice zagotovijo, da se prihranki, ki izhajajo iz ukrepov politik iz členov 7a in 87b ter člena 20(6), izračunajo v skladu s Prilogo V.

10.    Države članice dosežejo zahtevano količino prihrankov iz odstavka 1 tega člena bodisi z uvedbo sistema obveznosti energetske učinkovitosti iz člena 7a bodisi s sprejetjem alternativnih ukrepov politike iz člena 87b. Države članice lahko sistem obveznosti energetske učinkovitosti kombinirajo z alternativnimi ukrepi politik.

11.    Države članice pri oblikovanju ukrepov politike za izpolnitev svojih obveznosti glede doseganja prihranka energije, v skladu z merili, ki jih same določijo, in ob upoštevanju svojih obstoječih praks na tem področju upoštevajo potrebo po ublažitvi energetske revščine, tako da zahtevajo, kolikor je to ustrezno, da se pri izvajanju dela ukrepov za energetsko učinkovitost v okviru nacionalnih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti, alternativnih ukrepov politike ali programov ali ukrepov, ki se financirajo iz nacionalnega sklada za energetsko učinkovitost, da prednost ranljivim gospodinjstvom, vključno z energetsko revnimi, in, če je to ustrezno, tistim v socialnih stanovanjih.

Države članice informacije o izidu ukrepov za ublažitev energetske revščine v okviru te direktive vključijo v celovite nacionalne energetske in podnebne načrte v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999.

(1412) ⇨ V okviru posodobitev svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, ustreznih poročil o napredku in naslednjih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, priglašenih v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999, države ⇦ članice ⇨ , če je ustrezno, vključno z dokazi in izračuni: ⇦ dokažejo,:

(a)    da se v primeru prekrivanja učinka ukrepov politike ali posameznih ukrepov prihranek energije ne šteje dvojno.;;

⇩ novo

(b)    kako prihranki energije, doseženi v skladu s točkama (b) in (c) prvega pododstavka odstavka 1, prispevajo k doseganju njihovega nacionalnega prispevka v skladu s členom 4;

(c)    da so sprejeti ukrepi politike za izpolnitev njihove obveznosti prihrankov energije, ki so zasnovani v skladu z zahtevami iz tega člena, in da so ti ukrepi politike upoštevni in primerni za dosego zahtevane količine kumulativnih prihrankov energije pri končni porabi do konca vsakega obdobja obveznosti.

🡻 2018/2002 Člen 1.4 (prilagojeno)

⇨ novo

Člen 97a

Sistemi obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti

1. Če se države članice odločijo, da bodo svoje obveznosti glede doseganja količine prihrankov, ki se zahteva na podlagi člena 87(1), izpolnile s sistemom obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, zagotovijo, da zavezane strani iz odstavka 2 tega člena, ki delujejo na ozemlju posamezne države članice, brez poseganja v člen 87(94) in (105), izpolnjujejo svojo zahtevo glede skupnega prihranka končne porabe energije ⌦ pri končni porabi ⌫ iz člena 87(1).

Države članice se po potrebi lahko odločijo, da lahko zavezane strani svoje obveznosti prihranka v celoti ali deloma izpolnijo s prispevkom v nacionalni sklad za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost v skladu s členom 28(11)20(6).

2. Države članice med ⇨ operaterji prenosnih sistemov, ⇦ distributerji energije, podjetji za maloprodajo energije in distributerji ali podjetji za maloprodajo goriva za prevoz, ki delujejo na njihovem ozemlju, na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določijo zavezane strani. Količino prihrankov energije, ki je potrebna za izpolnitev obveznosti, zavezane strani dosežejo pri končnih odjemalcih, ki jih neodvisno od izračuna na podlagi člena 87(1) določi država članica, oziroma, če se država članica tako odloči, prek potrjenih prihrankov drugih strani, kot je opisano v točki (a) odstavka 106 tega člena.

3. Kadar so podjetja za maloprodajo energije določena kot zavezane strani na podlagi odstavka 2, države članice zagotovijo, da ta podjetja pri izpolnjevanju svojih obveznosti ne ustvarjajo preprek, ki porabnike ovirajo pri zamenjavi dobavitelja.

⇩ novo

(4) Države članice lahko od zavezanih strani zahtevajo, da določen delež svoje obveznosti dosežejo pri ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcih in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice lahko od zavezanih strani zahtevajo tudi, da dosežejo ciljne vrednosti znižanja stroškov energije in prihranke energije s spodbujanjem ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti vključno z ukrepi finančne podpore za blažitev učinkov cene ogljika na MSP in mikropodjetja.

(5) Države članice lahko od zavezanih strani zahtevajo, da v sodelovanju z lokalnimi organi ali občinami spodbujajo ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti pri ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcih in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. Med te ukrepe spada tudi ugotavljanje in zadovoljevanje posebnih potreb določenih skupin, ki jih ogroža energijska revščina ali so bolj občutljive za njene učinke. Da bi zaščitile ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljive odjemalce in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, države članice spodbujajo zavezane strani k izvajanju ukrepov, kot so prenova stavb, vključno s socialnimi stanovanji, zamenjava gospodinjskih aparatov, finančna podpora in spodbude za ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti skladno z nacionalnimi shemami financiranja in podpore ali energijski pregledi.

(6) Države članice od zavezanih strani zahtevajo, da vsako leto poročajo o prihrankih energije, ki so jih zavezane strani dosegle z ukrepi, ki se spodbujajo pri ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcih in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, ter zahtevajo zbirne informacije o njihovih končnih odjemalcih (z označevanjem sprememb prihrankov energije glede na predhodno sporočene informacije) in o zagotovljeni tehnični in finančni podpori.

🡻 2018/2002 Člen 1.4 (prilagojeno)

⇨ novo

(74) Države članice prihranke energije, ki jih zahtevajo od vsake zavezane strani, izrazijo v porabi končne ali primarne energije. Metoda, s katero se izrazi zahtevana količina prihrankov energije, se uporabi tudi za izračun prihrankov, ki jih uveljavljajo zavezane strani. ⇨ Pri pretvorbi količine prihrankov energije ⇦ Uporabijo se ⇨ uporabijo neto kalorične vrednosti ⇦ pretfvorbeni faktorji iz ⇨ Priloge VI k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/2066 111 in faktor primarne energije v skladu s členom 29, ⇦ Priloge IV⇨ razen če je možna utemeljena raba drugih pretvorbenih faktorjev ⇦.

85. Države članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje ⌦ s katerimi ⌫ v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec ukrepov za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, ki so jih uvedle zavezane strani. Merjenje, nadziranje in preverjanje se izvaja neodvisno od zavezanih strani. ⇨ Če je subjekt zavezana stran v okviru nacionalnega sistema obveznosti glede energijske učinkovitosti v skladu s členom 9 in v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami za stavbe in cestni prevoz [sklic na predlog], sistem spremljanja in preverjanja zagotovi, da se cena ogljika, ki se prenese pri sprostitvi goriva za porabo [v skladu s členom XX Direktive XX] upošteva pri izračunu in sporočanju prihrankov energije, doseženih z ukrepi tega subjekta za prihranke energije. ⇦

⇩ novo

(9) Države članice v okviru celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročila o napredku v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 obvestijo Komisijo o vzpostavljenih sistemih merjenja, nadzora in preverjanja, med drugim tudi o uporabljenih metodah ter o ugotovljenih težavah in njihovem odpravljanju.

🡻 2018/2002 Člen 1.4 (prilagojeno)

⇨ novo

106. V okviru sistema obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti države članice lahko ⌦ dovolijo zavezanim stranem, da storijo naslednje ⌫ storijo eno ali oboje od naslednjega:

(a)zavezanim stranem dovolijo, da pri svoji obveznosti upoštevajo potrjene prihranke energije, ki so jih dosegli ponudniki energetskih storitev ali druge tretje strani, tudi kadar zavezane strani spodbujajo ukrepe prek drugih organov, ki jih je odobrila država, ali prek javnih organov, med katerimi so lahko tudi formalna partnerstva in ki se lahko financirajo iz drugih virov. Kadar države članice to dovolijo, zagotovijo, da se za potrjevanje prihrankov energije uporablja postopek odobritve, ki so ga vzpostavile države članice in je jasen, pregleden in odprt za vse udeležence na trgu ter katerega cilj je zmanjšanje stroškov potrjevanja;

(b)zavezanim stranem dovolijo, da upoštevajo prihranke, dosežene v danem letu, kot da bi bili doseženi v katerem koli od preteklih štirih ali naslednjih treh let, če pri tem nista prekoračeni obdobji obveznosti iz člena 87(1).

Države članice ocenijo vpliv neposrednih in posrednih stroškov sistemov obveznosti energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti na konkurenčnost energetsko ⌦ energijsko ⌫ intenzivnih panog, ki so izpostavljene mednarodni konkurenci, in po potrebi sprejmejo ukrepe za zmanjšanje tega vpliva.

(117) Države članice enkrat letno objavijo prihranke energije, ki jih je dosegla vsaka zavezana stran ali vsaka podkategorija zavezane strani, in skupne prihranke, dosežene v okviru sistema.

Člen 107b

Alternativni ukrepi politike

1. Kadar se države članice odločijo, da bodo svoje obveznosti glede doseganja prihrankov, ki se zahtevajo na podlagi člena 87(1), izpolnile z alternativnimi ukrepi politike, brez poseganja v člen 87(94) in (105) zagotovijo, da se prihranki energije, ki se zahtevajo na podlagi člena 87(1), dosežejo pri končnih odjemalcih.

2. Za vse ukrepe, razen tistih, ki so povezani z obdavčitvijo, države članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec ukrepov za izboljšanje energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti, ki so jih uvedle udeležene ali pooblaščene strani. Merjenje, nadziranje in preverjanje se izvaja neodvisno od udeleženih ali pooblaščenih strani.

⇩ novo

3. Države članice v okviru celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročila o napredku v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 obvestijo Komisijo o vzpostavljenih sistemih merjenja, nadzora in preverjanja, med drugim tudi o uporabljenih metodah ter o ugotovljenih težavah in njihovem odpravljanju.

4. Pri poročanju o ukrepu obdavčitve države članice prikažejo, kako je bila pri načrtovanju ukrepa obdavčitve zagotovljena učinkovitost cenovnega signala, kot sta davčna stopnja in prepoznavnost skozi čas. Če gre za znižanje davčne stopnje, države članice pojasnijo, kako bodo ob teh ukrepih obdavčitve vseeno doseženi novi prihranki.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

Člen 118

 Energetski pregledi in sSistemi upravljanja z energijo ⌦ in energijski pregledi ⌫

⇩ novo

1. Države članice zagotovijo, da podjetja, katerih povprečna letna poraba v zadnjih treh letih in ob upoštevanju vseh nosilcev energije znaša nad 100 TJ, uporabljajo sistem upravljanja z energijo. Sistem upravljanja z energijo potrdi neodvisen organ v skladu z upoštevnimi evropskimi ali mednarodnimi standardi.

2. Države članice zagotovijo, da se v podjetjih, katerih povprečna letna poraba v zadnjih treh letih in ob upoštevanju vseh nosilcev energije znaša nad 10 TJ in ki ne uporabljajo sistema upravljanja z energijo, opravlja energijski pregled. Energijske preglede neodvisno in stroškovno učinkovito opravljajo kvalificirani in akreditirani strokovnjaki v skladu z zahtevami iz člena 26 ali pa jih opravljajo in nadzorujejo neodvisni organi na podlagi nacionalne zakonodaje. Energijski pregledi se opravljajo vsaj vsake štiri leta od datuma prejšnjega energijskega pregleda.

Rezultate energijskih pregledov vključno s priporočili na podlagi teh pregledov je treba posredovati vodstvu podjetja. Države članice zagotovijo, da so rezultati in uporabljena priporočila objavljeni v letnem poročilu podjetja, če je ustrezno.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

31. Države članice si prizadevajo, da so vsem končnim odjemalcem na voljo kakovostni energetski ⌦ energijski ⌫ pregledi, ki so stroškovno učinkoviti in:

(a)jih neodvisno izvajajo kvalificirani in/ali akreditirani strokovnjaki v skladu z merili o usposobljenosti ali

(b)jih izvajajo in nadzirajo neodvisni organi v skladu z nacionalno zakonodajo.

Energetske ⌦ Energijske ⌫ preglede iz prvega pododstavka lahko izvajajo notranji strokovnjaki ali energetski ⌦ energijski ⌫ pregledovalci, če je zadevna država članica vzpostavila sistem zagotavljanja in preverjanja njihove kakovosti, po potrebi vključno z letnim naključnim izborom najmanj statistično pomembnega deleža vseh energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledov, ki jih opravijo.

Za zagotavljanje visoke kakovosti energetskih pregledov in sistemov upravljanja z energijo države članice določijo pregledna in nediskriminatorna minimalna merila za energetske ⌦ energijske ⌫ preglede, ki temeljijo na Prilogi VI. ⇨ Države članice zagotovijo, da se izvaja preverjanje kakovosti, ki zagotavlja veljavnost in točnost energijskih pregledov. ⇦

Energetski ⌦ Energijski ⌫ pregledi ne vključujejo določb o prepovedi posredovanja ugotovitev pregledov kvalificiranemu/akreditiranemu ponudniku energetskih storitev, če odjemalec temu ne nasprotuje.

42. Države članice oblikujejo programe, s katerimi spodbujajo izvajanje energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledov v malih in srednjih podjetjih ⇨ , za katere ne velja odstavek 1 ali 2, ⇦ ter naknadno izvajanje priporočil, ki izhajajo iz teh pregledov.

Na podlagi preglednih in nediskriminatornih meril ter brez poseganja v pravo Unije o državni pomoči lahko države članice vzpostavijo programe podpore za MSP, tudi če so ta sklenila prostovoljne sporazume, za kritje stroškov energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledov in izvajanja stroškovno zelo učinkovitih priporočil, ki izhajajo iz energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledov, če se predlagani ukrepi izvedejo.

Države članice MSP seznanijo, tudi prek posredniških organizacij, ki jih zastopajo, z dejanskimi primeri, kako lahko sistemi upravljanja z energijo ugodno vplivajo na njihovo dejavnost. Komisija pomaga državam članicam s podpiranjem izmenjave najboljših praks na tem področju.

3.    Države članice pripravijo tudi programe, s katerimi gospodinjstva prek ustreznih svetovalnih služb ozaveščajo o koristih tovrstnih pregledov.

Države članice spodbujajo programe usposabljanja, s katerimi energetski pregledovalci pridobijo ustrezno znanje in usposobljenost, ter s tem omogočijo, da je na voljo dovolj strokovnjakov.

4.    Države članice zagotovijo, da se v podjetjih, ki niso MSP, izvede energetski pregled, ki ga neodvisno in stroškovno učinkovito izvedejo kvalificirani in/ali akreditirani strokovnjaki ali ga izvedejo in nadzirajo neodvisni organi v skladu z nacionalno zakonodajo do 5. decembra 2015 in najmanj na vsaka štiri leta od datuma zadnjega energetskega pregleda.

⇩ novo

5. Države članice oblikujejo programe, s katerimi spodbujajo izvajanje energijskih pregledov v podjetjih, ki niso mala in srednja podjetja in zanje ne velja odstavek 1 ali 2, ter naknadno izvajanje priporočil, ki izhajajo iz teh pregledov.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

65. Za energetske ⌦ energijske ⌫ preglede, ki so izvedeni neodvisno na podlagi minimalnih meril, ki temeljijo na Prilogi VI, in v okviru prostovoljnih sporazumov med organizacijami zainteresiranih strani in imenovanim organom ter jih nadzira zadevna država članica ali drugi organi, ki so jih pristojni organi ustrezno pooblastili, ali Komisija, velja, da izpolnjujejo zahteve iz odstavka 4 ⇨ 2 ⇦.

Dostop udeležencev na trgu, ki ponujajo energetske storitve, temelji na preglednih in nediskriminatornih merilih.

⇩ novo

7. Podjetja, ki uporabljajo pogodbeno zagotavljanje prihranka energije, so izvzeta iz zahtev iz odstavkov 1 in 2, če pogodbeno zagotavljanje prihranka energije izpolnjuje zahteve iz Priloge XIV.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

86. Podjetja, ki niso MSP in izvajajo sistem upravljanja z energijo ali okoljem, ki ga je potrdil neodvisni organ v skladu z veljavnimi evropskimi ali mednarodnimi standardi, so izvzeta iz zahtev iz odstavka 4 ⇨ odstavkov 1 in 2 ⇦, če države članice zagotovijo, da zadevni sistem upravljanja ⌦ okolja ⌫ vključuje energetski ⌦ energijski ⌫ pregled na podlagi minimalnih meril, ki temeljijo na Prilogi VI.

97. Energetski ⌦ Energijski ⌫ pregledi so lahko samostojni ali del širše okoljske presoje. Države članice lahko zahtevajo, da se v energetski ⌦ energijski ⌫ pregled vključi ocena tehnične in ekonomske izvedljivosti priključitve na obstoječe ali načrtovano omrežje za daljinsko ogrevanje ali hlajenje.

Brez poseganja v zakonodajo Unije o državni pomoči lahko države članice izvajajo spodbude in programe podpore za izvajanje priporočil, ki izhajajo iz energetskih ⌦ energijskih ⌫ pregledov, in podobne ukrepe.

⇩ novo

10. Brez poseganja v odstavke 1–9 države članice zahtevajo, da lastniki in operaterji vseh podatkovnih centrov na njihovem ozemlju z znatno porabo energije do 15. marca 2024 in nato vsako leto omogočijo javnosti dostop do informacij iz točke 2 Priloge VI, države članice pa te informacije nato sporočijo Komisiji.

🡻 2012/27/EU

Člen 129

🡻 2019/944 Člen 70.1(a)

Merjenje porabe zemeljskega plina

🡻 2019/944 Člen 70.1(b)

1. Države članice v mejah tehnične izvedljivosti, finančne sprejemljivosti in sorazmerno z morebitnimi prihranki energije zagotovijo, da imajo končni odjemalci zemeljskega plina na voljo individualne števce po konkurenčnih cenah, ki natančno prikazujejo dejansko količino porabljene energije in informacije o dejanskem času njene porabe.

🡻 2012/27/EU

Tak individualni števec po konkurenčnih cenah je vedno na voljo, kadar se:

(a)obstoječi števec zamenja, razen če je to tehnično neizvedljivo ali cenovno neučinkovito glede na ocenjene možne dolgoročne prihranke;

(b)naredi nova napeljava na novi stavbi ali pri večji prenovi stavbe, kakor je določeno v Direktivi 2010/31/EU.

🡻 2019/944 Člen 70.1(c)

2. Kadar in kolikor države članice uvedejo sisteme naprednega merjenja in napredne števce za zemeljski plin v skladu z Direktivo 2009/73/ES:

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

(a)zagotovijo, da merilni sistemi končnim odjemalcem prikazujejo informacije o dejanskem času porabe in da se pri določitvi minimalnih funkcionalnosti števcev in obveznosti, ki jih imajo udeleženci na trgu, v celoti upoštevajo cilji energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti in koristi za končne odjemalce;

(b)zagotovijo varnost inteligentnih števcev in sporočanja podatkov ter zasebnost končnih odjemalcev v skladu z ustrezno zakonodajo Unije o varstvu podatkov in zasebnosti;

(ce)zahtevajo, da odjemalci ob namestitvi inteligentnih števcev dobijo ustrezne nasvete in informacije, zlasti o vseh njihovih možnostih za upravljanje odčitavanja števcev in spremljanje porabe energije.

🡻 2018/2002 Člen 1.6 (prilagojeno)

Člen 139a

Merjenje porabe ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode

1. Države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci daljinskega ogrevanja, daljinskega hlajenja in sanitarne tople vode na voljo števce po konkurenčnih cenah, ki natančno prikazujejo njihovo dejansko količino porabljene energije.

2. Če se stavba pri ogrevanju, hlajenju ali dobavi sanitarne tople vode oskrbuje iz centralnega vira, ki oskrbuje več stavb, ali iz sistema daljinskega ogrevanja ali daljinskega hlajenja, se števec namesti na toplotni izmenjevalnik ali na mesto oddaje.

Člen 149b

Individualno merjenje ter delitev stroškov za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo

1. V večstanovanjskih in večnamenskih stavbah, ki imajo centralni vir ogrevanja ali centralni vir hlajenja ali so oskrbovane iz sistema daljinskega ogrevanja ali daljinskega hlajenja, se individualni števci za merjenje porabe toplote, hlajenja ali sanitarne tople vode namestijo v vsaki stavbni enoti, če je tehnično izvedljivo in stroškovno učinkovito v smislu, da je sorazmerno glede na morebitne prihranke energije.

Kadar uporaba individualnih števcev tehnično ni izvedljiva ali merjenje porabe ogrevanja v vsaki stavbni enoti ni stroškovno učinkovito, se uporabijo individualni delilniki stroškov ogrevanja na posameznem radiatorju, razen če zadevna država članica dokaže, da namestitev takšnih delilnikov stroškov ogrevanja ne bi bila stroškovno učinkovita. V teh primerih se lahko razmisli o alternativnih stroškovno učinkovitih načinih merjenja porabe toplote. Vsaka država članica jasno določi in objavi splošna merila, metodologije in/ali postopke, na podlagi katerih se ugotovita tehnična neizvedljivost in stroškovna neučinkovitost.

2. V novih večstanovanjskih stavbah in stanovanjskih delih novih večnamenskih stavb, ki imajo centralni vir ogrevanja za sanitarno toplo vodo ali se oskrbujejo iz sistemov daljinskega ogrevanja, se za merjenje porabe sanitarne tople vode ne glede na prvi pododstavek odstavka 1 namestijo individualni števci.

3. Kadar se večstanovanjske ali večnamenske stavbe oskrbujejo z daljinskim ogrevanjem ali daljinskim hlajenjem ali kadar v njih prevladujejo lastni skupni sistemi ogrevanja ali hlajenja, države članice za zagotovitev preglednosti in točnosti obračunavanja individualne porabe zagotovijo, da so vzpostavljena pregledna, javno dostopna nacionalna pravila o delitvi stroškov ogrevanja, hlajenja in porabe sanitarne tople vode v takšnih stavbah. Takšna pravila po potrebi vključujejo smernice o načinu delitve stroškov za energijo, ki se uporablja za:

(a)sanitarno toplo vodo;

(b)toploto, ki se oddaja iz napeljave v stavbi in za ogrevanje skupnih prostorov, kadar so stopnišča in hodniki opremljeni z radiatorji;

(c)ogrevanje ali hlajenje stanovanj.

Člen 159c

Zahteve v zvezi z daljinskim odčitavanjem

1. Za namene členov 139a in 149b morajo biti ⌦ na novo nameščeni ⌫ števci in delilniki stroškov ogrevanja, nameščeni po 25. oktobru 2020, naprave z daljinskim odčitavanjem. Uporabljajo se pPogoji za tehnično izvedljivost in stroškovno učinkovitost iz člena 149b(1) se še naprej uporabljajo.

2. Števci in delilniki stroškov ogrevanja, ki jih ni mogoče daljinsko odčitavati, a so že bili nameščeni, se opremijo s funkcijo daljinskega odčitavanja ali pa se do 1. januarja 2027 zamenjajo z napravami z daljinskim odčitavanjem, razen če zadevna država članica dokaže, da to ne bi bilo stroškovno učinkovito.

🡻 2012/27/EU

Člen 1610

🡻 2019/944 Člen 70.2(a)

Informacije na računu za zemeljski plin

🡻 2019/944 Člen 70.2(b) (prilagojeno)

1. Kadar končni odjemalci nimajo naprednih števcev iz Direktive 2009/73/ES, države članice do 31. decembra 2014 zagotovijo, da so informacije na računu za zemeljski plin zanesljive, točne in da temeljijo na dejanski porabi v skladu s točko 1.1 Priloge VII, če je to tehnično izvedljivo in ekonomsko upravičeno.

🡻 2012/27/EU

Ta obveznost se lahko izpolni s sistemom rednega samoodčitavanja končnih odjemalcev, ki odčitane podatke s števca sporočajo dobavitelju energije. Le če končni odjemalec ne sporoči odčitanih podatkov s števca za zadevno obračunsko obdobje, se obračun pripravi na podlagi ocenjene porabe ali pavšalnega zneska.

🡻 2019/944 Člen 70.2(c)

2. Števci, nameščeni v skladu z Direktivo 2009/73/ES, omogočajo zagotavljanje točnih informacij na računu na podlagi dejanske porabe. Države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost enostavnega dostopa do dodatnih informacij o pretekli porabi, ki omogočajo podrobno samopreverjanje.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

Dodatne informacije o pretekli porabi vključujejo:

(a)kumulativne podatke za obdobje najmanj treh predhodnih let ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi. Podatki ustrezajo obdobjem, za katera so na voljo informacije o vmesnih obračunih; in

(b)tudi podrobne podatke o času porabe za vsak dan, teden, mesec in leto. Taki podatki so dani na voljo končnemu odjemalcu prek spleta ali vmesnika števca za obdobje najmanj zadnjih 24 mesecev ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi.

3. Države članice ne glede na to, ali so bili inteligentni števci nameščeni ali ne:

(a)zahtevajo, da kolikor so informacije o obračunu električne energije in pretekli porabi končnih odjemalcev na voljo, se na zahtevo končnega odjemalca dajo na voljo ponudniku energetskih storitev, ki ga imenuje končni odjemalec;

(b)zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost elektronskega prejemanja informacij o obračunu in obračunov ter da odjemalci na zahtevo prejmejo jasno in razumljivo pojasnilo o tem, kako je bil pripravljen njihov obračun, zlasti če obračuni ne temeljijo na dejanski porabi;

(c)zagotovijo, da končni odjemalci poleg obračuna dobijo na voljo ustrezne informacije o celovitem prikazu tekočih stroškov za porabljeno energijo v skladu s Prilogo VII;

(d)lahko določijo, da na zahtevo končnega odjemalca informacije, vključene v te obračune, ne štejejo kot zahteva za plačilo. V takšnih primerih države članice zagotovijo, da dobavitelji virov energije nudijo prožno ureditev za dejanska plačila;

(e)zahtevajo, da se informacije o stroških energije in predračuni zanje porabnikom zagotavljajo na zahtevo ter pravočasno in v lahko razumljivi obliki, ki porabnikom omogoča primerjavo ponudb na enaki osnovi.

🡻 2018/2002 Člen 1.8 (prilagojeno)

Člen 1710a

Informacije o obračunu in porabi za ogrevanje in hlajenje ter sanitarno toplo vodo

1. Kadar so nameščeni števci ali delilniki stroškov ogrevanja, države članice zagotovijo, da so informacije o obračunu in porabi zanesljive in točne ter da temeljijo na dejanski porabi ali odčitanih podatkih iz delilnikov stroškov ogrevanja v skladu s točkama 1 in 2 Priloge VIIIVIIa za vse končne porabnike, in sicer za fizične ali pravne osebe, ki kupujejo ogrevanje, hlajenje ali sanitarno toplo vodo za lastno končno uporabo, ali fizične ali pravne osebe, ki stanujejo v individualni stavbi ali enoti v večstanovanjski ali večnamenski stavbi, v kateri se ogrevanje, hlajenje ali sanitarna topla voda dobavljajo iz centralnega vira, in nimajo neposredne ali individualne pogodbe z dobaviteljem energije.

Kadar država članica tako določi, se lahko ta obveznost, razen v primeru individualno merjene porabe na podlagi odčitanih podatkov iz delilnikov stroškov ogrevanja v skladu s členom 149b, izpolni tako, da se vzpostavi sistem, v katerem končni odjemalec ali končni porabnik sam redno odčitava in sporoča podatke s svojega števca. Samo če končni odjemalec ali končni porabnik ne sporoči odčitanih podatkov s števca za zadevno obračunsko obdobje, se obračun pripravi na podlagi ocenjene porabe ali pavšalnega zneska.

2. Države članice:

(a)zahtevajo, da se informacije o obračunu energije in pretekli porabi ali odčitani podatki iz delilnikov stroškov ogrevanja končnih porabnikov, če so na voljo, na zahtevo končnega porabnika dajo na voljo ponudniku energetskih storitev, ki ga določi končni porabnik;

(b)zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost, da informacije o obračunu in obračune prejemajo v elektronski obliki;

(c)zagotovijo, da so v obračunu vsem končnim uporabnikom posredujejo jasne in razumljive informacije v skladu s točko 3 Priloge VIIIVIIa in

(d)spodbujajo kibernetsko varnost ter zagotovijo zasebnost in varstvo osebnih podatkov končnih porabnikov v skladu z veljavno zakonodajo Unije.

Države članice lahko določijo, da se na zahtevo končnega odjemalca zagotovitev informacij o obračunu ne šteje kot zahteva za plačilo. V teh primerih države članice zagotovijo prilagodljivo ureditev za dejansko plačilo.

3. Države članice odločijo, kdo je odgovoren za zagotavljanje informacij iz odstavkov 1 in 2 končnim porabnikom, ki nimajo neposredne ali individualne pogodbe z dobaviteljem energije.

🡻 2018/2002 Člen 1.9

Člen 1811

🡻 2019/944 Člen 70.3

Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunavanju porabe zemeljskega plina

🡻 2018/2002 Člen 1.9

Države članice zagotovijo, da končni odjemalci vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno ter da imajo na ustrezen način in brezplačno dostop do informacij o svoji porabi.

🡻 2018/2002 Člen 1.10

Člen 1911a

Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunu ter porabi za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo

1. Države članice zagotovijo, da končni porabniki vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno ter da imajo na ustrezen način in brezplačno tudi dostop do informacij o svoji porabi.

2. Ne glede na odstavek 1 tega člena se razdelitev stroškov v zvezi z informacijami o obračunu za individualno porabo ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode v večstanovanjskih in večnamenskih stavbah v skladu s členom 149b opravi nepridobitno. Stroški, ki nastanejo zaradi dodelitve te naloge tretji strani, kot je ponudnik storitev ali lokalni dobavitelj energije, ter zajemajo merjenje, dodelitev stroškov in obračun za dejansko individualno porabo v takšnih stavbah, se lahko prenesejo na končne porabnike, kolikor so ti stroški razumni.

3. Za zagotovitev razumnih stroškov za storitve individualnega merjenja iz odstavka 2 države članice lahko s sprejetjem ustreznih ukrepov spodbudijo konkurenco v tem storitvenem sektorju, na primer priporočijo ali drugače spodbujajo uporabo razpisnih postopkov in/ali uporabo interoperabilnih naprav in sistemov, ki omogočajo lažjo zamenjavo ponudnika storitev.

⇩ novo

POGLAVJE IV

INFORMIRANJE IN KREPITEV MOČI ODJEMALCEV

Člen 20

Osnovne pogodbene pravice glede ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode

1. Brez poseganja v pravila Unije o varstvu porabnikov, zlasti v Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta 112 in Direktivo Sveta 93/13/EGS Evropskega parlamenta in Sveta 113 , države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci in, če je izrecno navedeno, končni porabniki, zagotovljene pravice iz odstavkov 2–8 tega člena.

2. Končni odjemalci imajo pravico do pogodbe s svojim dobaviteljem, ki določa:

(a)ime in naslov dobavitelja;

(b)opravljene storitve in raven kakovosti nudenih storitev;

(c)vrste nudenih vzdrževalnih storitev;

(d)    sredstva, prek katerih je mogoče pridobiti najnovejše informacije o vseh veljavnih tarifah, stroških vzdrževanja ter paketnih izdelkih ali storitvah;

(e)    trajanje pogodbe, pogoje za podaljšanje in odstop od pogodbe ter storitev, vključno z izdelki ali storitvami, ki so v paketu s temi storitvami, in ali je dovoljena brezplačna odpoved pogodbe;

(f)    dogovore o nadomestilu in povračilu, ki veljajo, če ni dosežena raven kakovosti storitev iz pogodbe, vključno z nenatančnim ali nepravočasnim izdajanjem računov;

(g)    način za sprožitev izvensodnih postopkov za reševanje sporov v skladu s členom 21;

(h)    informacije v zvezi s pravicami porabnikov, vključno z informacijami o obravnavanju pritožb in z informacijami, navedenimi v tem odstavku, ki se jasno sporočajo na računu ali na spletnih straneh podjetij.

Pogoji so pravični in znani vnaprej. V vseh primerih je treba te informacije zagotoviti pred sklenitvijo ali potrditvijo pogodbe. Tudi kadar se pogodbe sklepajo prek posrednikov, je treba informacije, ki se nanašajo na zadeve iz tega odstavka, zagotoviti pred sklenitvijo pogodbe.

Končni odjemalci in končni porabniki prejmejo povzetek glavnih pogodbenih pogojev v razvidni in razumljivi obliki ter v jedrnatem in preprostem jeziku.

3. Končne odjemalce se o kakršnem koli namenu spremembe pogodbenih pogojev ustrezno obvesti vnaprej. Dobavitelji svoje končne odjemalce neposredno in pravočasno ter na pregleden in razumljiv način obvestijo o vsakršni prilagoditvi dobavne cene, razlogih in pogojih za prilagoditev ter njenem obsegu, v vsakem primeru pa najpozneje dva tedna, gospodinjske odjemalce pa najpozneje en mesec preden prilagoditev začne učinkovati.

4. Dobavitelji končnim odjemalcem ponudijo možnost široke izbire načinov plačevanja. Ti načini plačevanja ne diskriminirajo odjemalcev po nepotrebnem. Vse razlike v stroških, povezanih z načini plačevanja ali predplačilnimi sistemi, morajo biti objektivne, nediskriminatorne in sorazmerne ter v skladu s členom 62 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta ne smejo preseči neposrednih stroškov, ki jih ima prejemnik plačila zaradi uporabe določenega načina plačevanja ali predplačilnega sistema 114 .

5. Gospodinjski odjemalci, ki imajo dostop do predplačilnih sistemov, v skladu z odstavkom 6 niso postavljeni v slabši položaj zaradi predplačilnih sistemov .

6. Dobavitelji končnim odjemalcem in končnim porabnikom ponudijo poštene in pregledne splošne pogoje, ki so določeni v jasnem in nedvoumnem jeziku ter ne vsebujejo nepogodbenih ovir za uresničevanje pravic odjemalcev, kot je preobsežna pogodbena dokumentacija. Odjemalci so zavarovani pred nepoštenimi ali zavajajočimi načini prodaje. Končni porabniki na zahtevo dobijo dostop do teh splošnih pogojev. Končni odjemalci in končni porabniki so zavarovani pred nepoštenimi ali zavajajočimi načini prodaje. Invalidnim končnim odjemalcem bi bilo treba vse ustrezne informacije o njihovi pogodbi z dobaviteljem zagotoviti v dostopni obliki.

7. Končni odjemalci in končni porabniki imajo pravico, da njihovi dobavitelji zanje opravljajo kakovostne storitve in ustrezno obravnavajo pritožbe. Dobavitelji pritožbe obravnavajo enostavno, pravično in pravočasno.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

Člen 2112

Program za Oobveščanje in krepitev vloge protošnikov ⌦ ozaveščanje ⌫

⇩ novo

1. Države članice zagotovijo, da so informacije o razpoložljivih ukrepih za izboljšanje energijske učinkovitosti, posameznih ukrepih ter finančnih in pravnih okvirih pregledne in da se razširjajo med vsemi pomembnimi tržnimi akterji, kot so končni odjemalci, končni porabniki, organizacije odjemalcev, predstavniki civilne družbe, skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov, energetske skupnosti državljanov, lokalni in regionalni organi, energetske agencije, ponudniki socialnih storitev, gradbeniki, arhitekti, inženirji, okoljski in energijski pregledovalci ter inštalaterji elementov stavb v skladu z opredelitvijo iz člena 2(9) Direktive 2010/31/EU.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

21. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi male porabnike energije, tudi gospodinjstva, ⇨ in končne porabnike ⇦ spodbujajo k učinkoviti rabi energije in jim to omogočajo. Ti ukrepi so lahko ⇨ so ⇦ del nacionalne strategije⇨ , kot so celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 ali dolgoročna strategija prenove v skladu z opredelitvijo iz Direktive 2010/31/EU ⇦.

2. Za namene odstavka 1 ⇨ tega člena ⇦ ti ukrepi vključujejo enega ali več elementov iz točk (a) ali (b):

(a)vrstao instrumentov in politik za spodbujanje spremembe vedenja, med katerimi so lahko ⌦ kot so ⌫:

(i)davčne spodbude;

(ii)dostop do financiranja, ⇨ dobropisov, ⇦ nepovratnih sredstev ali subvencij;

(iii)obveščanje ⇨ v dostopni obliki za invalide ⇦;

(iv)vzorčni projekti;

(v)dejavnosti na delovnem mestu;

⇩ novo

(vi)dejavnosti usposabljanja;

(vii)digitalna orodja.

🡻 2012/27/EU

⇨ novo

⇨ Za namene tega člena so med temi ukrepi lahko tudi naslednji ⇦ načini in sredstva za pritegnitev porabnikov in organizacij porabnikov pri morebitni uvedbi inteligentnih števcev ⇨ tržnih akterjev, kot so tisti iz odstavka 1 ⇦:

⇩ novo

(i)vzpostavitev točk VEM ali podobnih mehanizmov za tehnično, upravno in finančno svetovanje in pomoč na področju energijske učinkovitosti, vključno s prenovo stavb in uvajanje energije iz obnovljivih virov v stavbah za končne odjemalce in končne porabnike, zlasti gospodinjske in negospodinjske.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

(ii)obveščanjem o:

(i)stroškovno učinkovitih in lahko izvedljivih spremembah rabe energije;

(iiiii)⇨ razširjanje ⇦ informacij o ukrepih za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost ⇨ in instrumentih financiranja ⇦;.

⇩ novo

(iv)zagotavljanje enotnih kontaktnih točk, da bi končnim odjemalcem in končnim porabnikom posredovali vse potrebne informacije glede njihovih pravic, veljavnega prava in mehanizmov za reševanje sporov, ki so jim na voljo v primeru spora. Take enotne kontaktne točke so lahko del splošnih informacijskih točk za porabnike.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

32. Države članice ustvarijo ustrezne pogoje, da lahko udeleženci na trgu ⌦ tržni akterji ⌫ ⌦ končnim ⌫ odjemalcem ⇨ , tudi ranljivim odjemalcem, ljudem, ki jih je prizadela energijska revščina, in, če je ustrezno, ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih ⇦ nudijo ustrezne in ciljne informacije ter svetovanje o energetski ⌦ energijski ⌫ učinkovitosti.

⇩ novo

4. Države članice zagotovijo, da so končnim odjemalcem, končnim porabnikom, ranljivim odjemalcem, ljudem, ki jih je prizadela energijska revščina, in, če je ustrezno, ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih, za reševanje sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določa ta direktiva, na voljo enostavni, pravični, pregledni, neodvisni, uspešni in učinkoviti mehanizmi zunajsodnega reševanja sporov s prek neodvisnega mehanizma, kot je varuh pravic porabnikov energije ali organ za porabnike, ali prek regulativnega organa. Če gre za končnega odjemalca v smislu opredelitve v členu 4(1)(a) Direktive 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta 115 , je tak zunajsodni mehanizem reševanja sporov skladen z zahtevami iz navedene direktive.

Kadar je potrebno, države članice zagotovijo, da subjekti za alternativno reševanje sporov sodelujejo, da bi zagotovili enostavno, pošteno, pregledno, neodvisno, uspešno in učinkovito alternativno reševanje vseh sporov, ki izhajajo iz izdelkov ali storitev, povezanih ali združenih z izdelkom ali storitvijo, ki spada na področje uporabe te direktive.

Sodelovanje podjetij v mehanizmih za alternativno reševanje sporov za gospodinjske odjemalce je obvezno, razen če država članica Komisiji dokaže, da so drugi mehanizmi enako učinkoviti.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

Člen 19

Drugi ukrepi za spodbujanje energetske učinkovitosti

51. ⇨ Brez poseganja v temeljna načela njihove zakonodaje o lastninskih in najemnih razmerjih ⇦ dDržave članice ocenijo in brez poseganja v temeljna načela zakonodaje držav članice o lastninskih in najemnih razmerjih po potrebi sprejmejo ustrezne ⇨ potrebne ⇦ ukrepe za odpravo regulativnih in neregulativnih ovir za energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitost, zlasti v zvezi z : 

(a)razdelitvijo spodbud med lastnika ⌦ lastnike ⌫ in najemnika ⌦ najemnike ⌫ stavbe ali med lastnike ⌦ stavbe ali stavbne enote ⌫, da bi zagotovili, da se navedene strani, zato ker posamezno ne bi pridobile polnih koristi ali ker ni pravil o razdelitvi stroškov in koristi med njimi, vključno z nacionalnimi predpisi in ukrepi, ki urejajo postopke odločanja o večlastniški lastnini, ne odvrnejo od naložb v izboljšanje učinkovitosti, ki bi jih sicer izvedle,;

Taki Uukrepi za odpravo ⌦ takih ⌫ ovir lahko vključujejo zagotavljanje spodbud, razveljavitev ali spremembo pravnih ali regulativnih določb, sprejetje smernic in razlagalnih sporočil ali poenostavitev upravnih postopkov ⇨ vključno z nacionalnimi pravili in ukrepi za urejanje postopka odločanja pri večlastniški lastnini ⇦. Take ukrepe je mogoče združiti z zagotavljanjem izobraževanja, usposabljanja in specifičnih informacij ter tehnične pomoči v zvezi z energetsko ⌦ energijsko ⌫ učinkovitostjo ⌦ tržnim akterjem, kot so tisti iz odstavka 1 ⌫.

2.    V prvem nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost, navedenem v členu 24(2), se Komisija uradno obvesti o oceni ovir in ukrepov iz odstavka 1. Komisija spodbuja izmenjavo najboljših nacionalnih praks v tej zvezi.

⇩ novo

Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za podpiranje večstranskega dialoga ob sodelovanju ustreznih javnih in socialnih partnerjev, kot so organizacije lastnikov in najemnikov, potrošniške organizacije, skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov, energetske skupnosti državljanov, lokalni in regionalni organi, ustrezni javni organi in agencije, namen dialoga pa je pripraviti predloge o skupno sprejetih ukrepih, spodbudah in smernicah v zvezi z razdelitvijo spodbud med lastniki in najemniki ali med lastniki stavbe ali stanovanjske enote.

Vsaka država članica poroča o takih ovirah in ukrepih, ki jih je sprejela v svoji dolgoročni strategiji prenove, v skladu s členom 2a Direktive 2010/31/EU in Uredbo (EU) 2018/1999.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

65. Komisija spodbuja izmenjavo in obsežno razširjanje informacij o najboljših ⇨ dobrih ⇦ praksah energetske ⌦ energijske ⌫ učinkovitosti ⇨ in metodologijah za blažitev razdelitve spodbud ⇦ v državah članicah.

⇩ novo

Člen 22

Krepitev moči in zaščita ranljivih odjemalcev ter blažitev energijske revščine

1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za krepitev moči in zaščito ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcev in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih.

Pri opredelitvi pojma „ranljivi odjemalci“ v skladu s členom 28(1) in členom 29 Direktive (EU) 2019/944 in členom 3(3) Direktive 2009/73/ES države članice upoštevajo končne porabnike.

2. Države članice izvajajo ukrepe izboljšanja energijske učinkovitosti in z njimi povezane ukrepe varstva potrošnikov ali informiranja, zlasti tiste iz člena 21 in člena 8(3), prednostno pri ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivih odjemalcih in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, za blažitev energijske revščine.

3. Države članice za podporo ranljivim odjemalcem, ljudem, ki jih je prizadela energijska revščina, in, če je ustrezno, ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih:

(a)izvajajo ukrepe izboljšanja energijske učinkovitosti za blažitev distribucijskih učinkov drugih politik in ukrepov, kot so ukrepi obdavčitve v skladu s členom 9 te direktive, ali uporaba trgovanja z emisijami v stavbnem in prometnem sektorju v skladu z direktivo o sistemu trgovanja z emisijami [sklic na predlog];

(b)za naložbe v prednostne ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti čim bolje izkoriščajo javno financiranje, ki je na razpolago na nacionalni ravni in ravni Unije, če je ustrezno, tudi finančni prispevek, ki ga država članica prejme iz socialnega sklada za podnebje v skladu s [členoma 9 in 14 uredbe o socialnem skladu za podnebje], in prihodke iz dražb pravic v trgovanju z emisijami v skladu s sistemom EU za trgovanje z emisijami.

(c)če je ustrezno, izvajajo zgodnje, v prihodnost usmerjene naložbe v ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti, še preden se pokažejo distribucijski učinki drugih politik in ukrepov;

(d)spodbujajo tehnično pomoč in uvajanje omogočitvenega financiranja in finančnih orodij, kot so sheme financiranja preko računov, rezervami za izgube pri posojilih, namenska sredstva za celovito energetsko prenovo in prenovo z zelo majhnimi prihranki energije;

(e)spodbujajo tehnično pomoč za socialne akterje za pospeševanje dejavnega vključevanja ranljivih odjemalcev na trg energije in pozitivnih sprememb v njihovih navadah glede porabe energije;

(f)zagotavljajo dostop do financiranja, nepovratnih sredstev ali subvencij, povezanih z zelo majhnim prihrankom energije.

4. Države članice vzpostavijo mrežo strokovnjakov iz različnih sektorjev, kot so zdravstveni in stavbni sektor ter socialni sektorji, za pripravo strategij podpore lokalnim in nacionalnim odločevalcem pri izvajanju ukrepov izboljšanja energijske učinkovitosti za blažitev energijske revščine, ukrepov za ustvarjanje trdnih dolgoročnih rešitev za blažitev energijske revščine ter pripravo ustrezne tehnične pomoči in finančnih orodij. Države članice si prizadevajo zagotoviti sestavo mrež strokovnjakov, v kateri bo zagotovljena uravnotežena zastopanost spolov in ki bo odražala nazore ljudi v vsej njihovi raznolikosti.

Države članice lahko isti mreži strokovnjakov poverijo nalogo, da:

(a)oblikujejo nacionalne opredelitve, kazalnike in merila energijske revščine, opredelitve pojma „energijsko reven“ ter pojma „ranljivi odjemalci“ vključno s končnimi porabniki;

(b)pripravijo ali izboljšajo ustrezne kazalnike in nabore podatkov v zvezi z vprašanjem energijske revščine, ki bi jih bilo treba uporabljati in o njih poročati, ter

(c)vzpostavijo metode in ukrepe za zagotovitev cenovne dostopnosti, spodbujanja nevtralnosti stanovanjskih stroškov ali načinov za zagotovitev, da bodo javna sredstva, vložena v ukrepe izboljšanje energijske učinkovitosti, koristila tako lastnikom stavb in stanovanjskih enot kot tudi najemnikom v njih, zlasti glede ranljivih odjemalcev, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih;

(d)da ocenijo in, če je ustrezno, predlagajo ukrepe za preprečitev ali sanacijo razmer, v katerih nekatere skupine bolj prizadene ali bolj ogroža energijska revščina ali ki bi lahko bolj občutile škodljive učinke energijske revščine, kot so ženske, invalidi, starejši, otroci in osebe z manjšinskim rasnim ali etničnim ozadjem.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

3.    Komisija pregleda učinek svojih ukrepov v podporo razvoju platform, v okviru katerih med drugim evropski organi za socialni dialog spodbujajo programe usposabljanja o energetski učinkovitosti, ter po potrebi uvede dodatne ukrepe. Spodbuja razpravo evropskih socialnih partnerjev o energetski učinkovitosti.

POGLAVJE VIII

UČINKOVITOST OSKRBE Z ENERGIJO

Člen 2314

Spodbujanje učinkovitosti pri ⌦ Ocenjevanje in načrtovanje ⌫ogrevanja in hlajenja

⇩ novo

1. Vsaka država članica v okviru svojega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, svojega naslednjega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta ter ustreznih poročil o napredku, priglašenih v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999, Komisiji uradno sporoči celovito oceno ogrevanja in hlajenja. Ta celovita ocena vsebuje informacije iz Priloge IX, priložena pa ji je ocena, opravljena v skladu s členom 15(7) Direktive (EU) 2018/2001.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

1. Države članice do 31. decembra 2015 izvedejo celovito oceno možnosti za uporabo soproizvodnje z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje ter o njej uradno obvestijo Komisijo; ta ocena vključuje informacije iz Priloge VIII. Če so enakovredno oceno že izvedle, o tem uradno obvestijo Komisijo.

V celoviti oceni se v celoti upošteva analiza nacionalnih možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, opravljena v skladu z Direktivo 2004/8/ES.

Na zahtevo Komisije se ocena posodobi vsakih pet let in pošlje Komisiji. Komisija poda vsako tako zahtevo vsaj eno leto pred rokom.

2.    Države članice sprejmejo politike, ki spodbujajo ustrezno upoštevanje – na lokalni in regionalni ravni – možnosti uporabe sistemov učinkovitega ogrevanja in hlajenja, zlasti tistih, ki uporabljajo soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Upošteva se možnost razvoja lokalnih in regionalnih trgov toplote.

⇩ novo

2. Države članice zagotovijo, da javnost dobi možnost sodelovanja pri pripravi načrtov ogrevanja in hlajenja, celovite ocene, politik in ukrepov.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

3. Države članice za namene ocene iz odstavka 1 v skladu z delom 1 Priloge IX izvedejo analizo stroškov in koristi za svoje ozemlje, ki temelji na podnebnih razmerah, ekonomski izvedljivosti in tehnični ustreznosti. Analiza stroškov in koristi lahko prispeva k identifikaciji rešitev za zadovoljevanje potreb po ogrevanju in hlajenju, ki so najbolj gospodarne z viri in stroškovno učinkovite.. Navedena analiza stroškov in koristi je lahko del okoljske presoje v skladu z Direktivo 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje  116 .

⌦ Države članice imenujejo pristojne organe za izvedbo analiz stroškov in koristi, zagotovijo podrobne metodologije in predpostavke v skladu s Prilogo X ter določijo in objavijo postopke ekonomske analize. ⌫

4. Kadar je pri oceni iz odstavka 1 in analizi iz odstavka 3 ugotovljeno, da obstaja možnost za uporabo soproizvodnje z visokim izkoristkom in/ali učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, pri kateri bi bile koristi večje od stroškov, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za razvoj infrastrukture za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje in/ali za omogočitevomogočenje razvoja soproizvodnje z visokim izkoristkom ter uporabe ogrevanja in hlajenja iz odvečne toplote in obnovljivih virov energije v skladu z odstavki 1, 5 in 7 ⇨ odstavkom 1 ter členom 24(4) in (6) ⇦.

Kadar pri oceni iz odstavka 1 in analizi iz odstavka 3 ni ugotovljeno, da obstaja možnost, pri kateri bi bile koristi večje od stroškov, vključno z upravnimi stroški za izvedbo analize stroškov in koristi iz člena 24(4)odstavka 5, lahko zadevne države članice obrate izvzamejo iz zahtev, določenih v navedenem odstavku.

⇩ novo

5. Države članice sprejmejo politike in ukrepe, ki zagotavljajo, da bodo možnosti, navedene v celovitih ocenah, izkoriščene v skladu z odstavkom 1. Te politike in ukrepi vključujejo vsaj elemente iz Priloge IX. Vsaka država članica te politike in ukrepe uradno sporoči v okviru posodobitve svojega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, v svojem naslednjem celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu in ustreznih poročilih o napredku, priglašenih v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999.

6. Države članice spodbujajo regionalne in lokalne organe, da pripravijo lokalne načrte ogrevanja in hlajenja vsaj v občinah z nad 50 000 prebivalci. Ti načrti bi morali vsaj:

(a)temeljiti na informacijah in podatkih iz celovite ocene, opravljene v skladu z odstavkom 1, vsebovati oceno in popis možnosti za povečanje energijske učinkovitosti, tudi preko izrabe odpadne toplote, ter energije iz obnovljivih virov pri ogrevanju in hlajenju na tem območju;

(b)vključevati strategijo uporabe ugotovljenih možnosti v skladu z odstavkom 6(a);

(c)biti pripravljeni ob sodelovanju vseh pomembnih regionalnih ali lokalnih deležnikov ter zagotavljati sodelovanje javnosti;

(d)upoštevati potrebe lokalnih skupnosti in več lokalnih ali regionalnih upravnih enot ali regij;

(e)vključevati spremljanje napredka pri izvajanju določenih politik in ukrepov;

Države članice zagotovijo, da javnost dobi možnost sodelovanja pri pripravi načrtov ogrevanja in hlajenja, celovite ocene, politik in ukrepov.

V ta namen države članice za podporo regionalnim in lokalnim organom pripravijo priporočila za izvajanje politik in ukrepov na področju energijsko učinkovitega ogrevanja in hlajenja, ki temelji na energiji iz obnovljivih virov, na regionalni in lokalni ravni z izkoriščanjem ugotovljenih možnosti. Države članice čim bolj podpirajo regionalne in lokalne organe z vsemi sredstvi, tudi s shemami finančne in tehnične podpore.

Člen 24

Oskrba z ogrevanjem in hlajenjem

1. Za povečanje primarne energijske učinkovitosti in deleža energije iz obnovljivih virov v oskrbi z ogrevanjem in hlajenjem je učinkovit sistem daljinskega ogrevanja in hlajenja sistem, ki izpolnjuje naslednja merila:

a.do 31. decembra 2025 sistem, ki uporablja vsaj 50 % energije iz obnovljivih virov, 50 % odvečne toplote, 75 % toplote iz soproizvodnje ali 50 % kombinacije take energije in toplote;

b.od 1. januarja 2026 sistem, ki uporablja vsaj 50 % energije iz obnovljivih virov, 50 % odvečne toplote, 80 % toplote iz soproizvodnje z visokim izkoristkom ali vsaj kombinacije take toplotne energije, ki se dovaja v omrežje, v katerem je delež energije iz obnovljivih virov najmanj 5 %, skupni delež energije iz obnovljivih virov, odvečne toplote ali toplote iz soproizvodnje z visokim izkoristkom pa najmanj 50 %;

c.od 1. januarja 2035 sistem, ki uporablja vsaj 50 % energije iz obnovljivih virov in odvečne toplote, če je delež energije iz obnovljivih virov vsaj 20 %;

d.od 1. januarja 2045 sistem, ki uporablja vsaj 75 % energije iz obnovljivih virov in odvečne toplote, če je delež energije iz obnovljivih virov vsaj 40 %;

e.od 1. januarja 2050 sistem, ki uporablja samo energijo iz obnovljivih virov in odvečno toploto, če je delež energije iz obnovljivih virov vsaj 60 %.

2. Države članice zagotovijo, da sistem daljinskega ogrevanja in hlajenja, ki je zgrajen ali obsežno prenovljen, izpolnjuje merila iz odstavka 1, ki se uporabljajo v času, ko začne obratovati ali po prenovi nadaljuje obratovanje. Poleg tega države članice zagotovijo, da pri sistemu daljinskega ogrevanja in hlajenja, ki je zgrajen ali obsežno prenovljen, v obstoječih virih toplote v primerjavi s povprečno letno porabo v preteklih treh koledarskih letih polnega obratovanja pred prenovo ni povečanja uporabe fosilnih goriv razen zemeljskega plina in da novi viri v tem sistemu ne uporabljajo fosilnih goriv razen zemeljskega plina.

3. Države članice zagotovijo, da od 1. januarja 2025 in nato vsakih pet let operaterji vseh obstoječih sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja s skupno izhodno energijo nad 5 MW, ki ne izpolnjujejo meril iz odstavka 1(b)–(e), pripravijo načrt povečanja primarne energijske učinkovitosti in energije iz obnovljivih virov. Načrt vključuje ukrepe za izpolnjevanje meril iz odstavka 1(b)–(e) in ga odobri pristojni organ.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

45. ⇨ Da bi ocenile ekonomsko izvedljivost povečanja energijske učinkovitosti pri ogrevanju in hlajenju, ⇦ dDržave članice zagotovijo, da se ⇨ na ravni obrata ⇦ opravi analiza stroškov in koristi v skladu z delom 2 Prilogoe XIX, kadar sje po 5. juniju 2014 ⇨ na novo načrtujejo ali obsežno prenavljajo naslednji obrati ⇦:

(a)načrtovana nova termoelektrarna, katere skupnia ⇨ povprečni letni ⇦ vhodna toplotna moč ⇨ vnos energije ⇦ presega 20 ⇨ 5 ⇦ MW, za oceno stroškov in koristi zagotavljanja obratovanja elektrarne kot obrata za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;

(b)obsežno prenovljena obstoječa termoelektrarna s skupno vhodno toplotno močjo nad 20 MW, za oceno stroškov in koristi njene pretvorbe za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;

(c)načrtovan ali obsežno prenovljen industrijski obrat, katerega skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW in ki proizvaja odvečno toploto pri koristni ravni temperature, za oceno stroškov in koristi uporabe odvečne toplote za zadovoljevanje ekonomsko upravičenega povpraševanja, tudi s soproizvodnjo, in priključitve tega obrata na omrežje za daljinsko ogrevanje in hlajenje;

(d)načrtovano novo omrežje za daljinsko ogrevanje in hlajenje ali je v obstoječem omrežju za daljinsko ogrevanje in hlajenje načrtovana nova elektrarna, katere skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW, ali naj bi se temeljito prenovil takšen obstoječ obrat, z namenom ocene stroškov in koristi uporabe odvečne toplote iz bližnjih industrijskih obratov.

⇩ novo

(b)industrijski obrat s povprečnim letnim vnosom energije nad 5 MW, da bi ocenili izkoriščanje odvečne toplote na kraju samem in izven njega;

(c)pomožni objekt s povprečnim letnim vnosom energije nad 5 MW, kot so čistilne naprave in naprave za utekočinjeni zemeljski plin, da bi ocenili izkoriščanje odvečne toplote na kraju samem in izven njega;

(d)podatkovni center s skupnim nazivnim vnosom energije nad 1 MW, da bi ocenili stroške in koristi uporabe odvečne toplote za zadovoljevanje ekonomsko upravičenega povpraševanja in priključka tega obrata na omrežje za daljinsko ogrevanje ali sistem daljinskega hlajenja, ki je učinkovit ali temelji na obnovljivih virih energije. V analizi se upoštevajo rešitve za sistem hlajenja, ki omogočajo odstranjevanje ali zajemanje odvečne toplote na koristni ravni temperature s čim manjšim vnosom pomožne energije.

Pri oceni odvečne toplote na kraju samem za namene iz točk (b)–(d) se lahko namesto analize stroškov in koristi iz tega odstavka opravijo tudi energijski pregledi v skladu s Prilogo VI.

🡻 2012/27/EU

⇨ novo

Nameščanje opreme za zajemanje ogljikovega dioksida, ki se proizvede v kurilnih napravah, z namenom geološkega shranjevanja, kakor je določeno v Direktivi 2009/31/ES, se za namen točk (b), (c) in (d) ⇨ (b) in (c) ⇦ tega odstavka ne šteje kot prenovitev.

Države članice lahko zahtevajo, da se analiza stroškov in koristi iz točk (c) in (d) izvede v sodelovanju s podjetji, odgovornimi za delovanje omrežij za daljinsko ogrevanje in hlajenje ⇨ objekta ⇦.

56. Države članice lahko iz odstavka 45 izvzamejo:

(a)elektrarne, ki se uporabljajo ob obremenitvenih konicah, in obrate za rezervno proizvodnjo električne energije, ki naj bi v petletnem obdobju obratovali manj kot 1500 obratovalnih ur na leto kot tekoče povprečje, in sicer na podlagi postopka preverjanja, ki ga vzpostavijo države članice in ki zagotavlja, da je izpolnjeno to merilo za izvzetje;

(b)jedrske elektrarne;

(bc)obrate, ki se morajo nahajati v bližini geološkega območja shranjevanja, ki je odobreno v skladu z Direktivo 2009/31/ES;.

⇩ novo

(c)podatkovne centre, katerih se uporablja ali se bo uporabljala odvečna toplota v omrežju za daljinsko ogrevanje ali neposredno za ogrevanje prostorov, pripravo sanitarne tople vode ali v druge namene v stavbi ali skupini stavb, v kateri se nahaja.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

Države članice lahko za izvzetje posameznih obratov iz določb točk (c) in (d) ⇨ (c) in (d) ⇦ odstavka 5 določijo tudi prage, izražene s količino razpoložljive uporabne odvečne toplote, povpraševanjem po toploti ali razdaljami med industrijskimi obrati in omrežji za daljinsko ogrevanje.

Države članice do 31. decembra 2013 uradno obvestijo Komisijo o izjemah, sprejetih v skladu s tem odstavkom , pozneje pa tudi o vseh njihovih naknadnih spremembah.

67. Države članice sprejmejo merila za energetsko dovoljenje iz člena 87 Direktive (EU) 2019/9442009/72/ES ali merila za enakovredno dovoljenje, s katerimi zagotovijo:

(a)upoštevanje izida celovitih ocen iz odstavka 13;

(b)izpolnitev zahtev iz odstavka 45 ter

(c)upoštevanje izida analize stroškov in koristi iz odstavka 45.

78. Države članice lahko izvzamejo posamezne obrate iz zahtev meril za energetsko dovoljenje in meril za dovoljenje iz odstavka 67, da morajo izvesti možnosti, katerih koristi so večje od stroškov, če je to potrebno zaradi nujnih zakonskih, lastniških ali finančnih razlogov. V teh primerih zadevna država članica v treh mesecih po sprejetju take odločitve Komisiji predloži utemeljeno uradno obvestilo o njej. ⇨ Komisija lahko izda mnenje o uradnem obvestilu v treh mesecih od prejetja. ⇦

89. Odstavki 45, 56, 67 in 78 se uporabljajo za obrate, zajete v Direktivi 2010/75/EU, brez poseganja v zahteve iz navedene direktive.

⇩ novo

9. Države članice zbirajo informacije o analizah stroškov in koristi, opravljenih v skladu z odstavkom 4, točke (a), (b), (c) in (d), tega člena. Te informacije bi morale vsebovati vsaj podatke o razpoložljivih količinah oskrbe s toploto in toplotnih parametrih, predvideno letno število ur obratovanja in geografsko lokacijo mest. Podatki se objavijo ob upoštevanju njihove morebitne občutljivosti.

🡻 2012/27/EU (prilagojeno)

⇨ novo

10. Države članice na podlagi harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov iz točke (f) Priloge IIIII zagotovijo, da je mogoče potrditi izvor električne energije, proizvedene v soproizvodnji z visokim izkoristkom, na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki jih določi posamezna država članica. Države članice zagotovijo, da je to potrdilo o izvoru skladno z zahtevami in da so vanj vključene vsaj informacije iz Priloge XIX. Države članice vzajemno priznajo svoja potrdila o izvoru izključno kot dokazilo o informacijah iz tega odstavka. Vsaka zavrnitev priznanja potrdila o izvoru kot takšnega dokazila, zlasti zaradi preprečevanja goljufije, mora temeljiti na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih. Države članice uradno obvestijo Komisijo o takšni zavrnitvi in jo utemeljijo. V primeru zavrnitve priznanja potrdila o izvoru lahko Komisija sprejme odločitev, da bo stran, ki je potrdilo zavrnila, prisilila k priznanju potrdila, zlasti na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril, na katerih takšno priznanje temelji.

Komisija je pooblaščena, da z delegiranimi akti v skladu s členom 2923 te dDirektive pregleda harmonizirane referenčne vrednosti izkoristkov iz Izvedbenega sklepa Komisije 2011/877/EU 117  Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2402 118  na podlagi Direktive 2004/8/ES do 31. decembra 2014.

11. Države članice zagotovijo, da se vsaka razpoložljiva podpora soproizvodnji pogojuje s tem, da proizvedena električna energija izvira iz soproizvodnje z visokim izkoristkom in se odvečna toplota učinkovito izkorišča za doseganje prihrankov primarne energije. Za javno podporo soproizvodnji ter proizvodnji in omrežjem za daljinsko ogrevanje po potrebi veljajo pravila o državni pomoči.

Člen 2515

Pretvorba, prenos in distribucija energije

1. Države članice zagotovijo, da Nnacionalni regulativni organi za energetiko pri izvajanju regulativnih nalog, določenih v direktivah (EU) 2019/9442009/72/ES in 2009/73/EC, glede odločitev o delovanju plinske in električne infrastrukture ustrezno upoštevajo energetsko učinkovitost ⇨ uporabljajo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ ⇦ ⇨ v skladu s členom 3 te direktive ⇦ ⇨ , vključno s svojimi odločitvami o omrežnih tarifah ⇦.